Kupi opek so prekrivali zemljišče, kjer je maloprej stala Nama. Vse trgovine so bile zdaj le še ruševina. Vse blago je bilo uničeno, ležoč na okrušenih opekah. Slavnostne obleke so bile posute s prahom, hrana je bila raztresena po opekah in igrače so bile raztrgane. Brezskrbni kupci in prodajalci so se skrivali med ostanki nakupovalnega centra. Vsi so z odprtimi prestrašenimi očmi zrli v prazno, njihovi obrazi so bili bledi. Bili so mrtvi. Njihovi svojci so si ogledovali te posmrtne ostanke, se držali za glavo in jokali. Zdravniki so prekrivali trupla in jih tolažali. Reševalci so upajoč na preživele vneto brskali po ruševinah. Novinarji so stali vsepovsod in v živo poročali o apokaliptičnem prizoru pred njihovimi očmi. Mimoidoči, ki so imeli nadzor nad celim dogajanem, so v šoku gledali v apokaliptično prizorišče in nosili sveče za umrle. Med njimi sta bila tudi Doris in Feliks.
"Oh ne," je zagordnjala Doris in si s svojimi dolgimi prsti prekrila usta. "To je kot slovenski 9/11," je v popolnoma resnem tonu še dodala in naprej strmela v apokalipso pred njenimi očmi.
"Pravzaprav je vse moja krivda," je odvrnil Feliks. "Popolnoma moja krivda," je še dodal ne da bi se zavedal, da to govori na glas.
"Ne razumem," se je začudila Doris, se obrnila k Feliksu ter se namrščila.
Feliks je trenutek zatem globoko vdihnil in začel pripovedovati, pri čemer je upal na čim manj buren odziv. Povedal ji je kajti vse. Dogovor med njim in Glawirjem. Plakat z rdečim napisom. Oglasna deska. "Glawir je plakat zagotovo opazil," je počasi zaključil svojo pripoved, "in ukrepal, kakor sva se dogovorila."
Doris je nekaj minut strmela v tla, kakor da noče pogledati Feliksa. Na na njenem pegastem obrazu se je videlo, da počasi postaja jezna. "Ali veš, kaj pomeni apokalipsa, Feliks?" ga je nato vprašala.
"Seveda," je bil užaljen rjavolasec. "To smo se v prvem letniku učili pri slovenščini in pomeni veliko hujše kot uničenje Name."
"Pa si predstavljaš to besedo? V Celju recimo?" je stopnjevala napetost Doris.
"Da, lahko si namišljam, kako bi zgledalo. Nekako."
Doris je prekrižala roke in odvrnila: "Okej. Glede na tvoja dejanja in tvoj odgovor sta možni dve možnosti, zakaj si želiš apokalipse. Lahko si psihopat in okrutnež, ki iz meni neznanega razloga hoče uničiti vse, kar ga obkroža. Ali pa si v resnici ne predstavljaš apokalipse in sploh ne veš, kaj si naredil s tem, ko si prekršil dogovor." Feliks je že odprl usta, da bi nekaj dodal, a ga je Doris prehitela: "Kakorkoli že, škoda je že narejena."
"Jaz ... Ne razumeš ... Za Dwenirja sem to storil! Zanj bi storil vse kakor je on zame!"
"A tako? Tudi sebe in mene bi ubil zanj?" ga je ponovno v besu prekinila Doris in njene žadaste zenice so bile popolnoma razširjene. Kmalu pa so se iz njih začele iztekati solze. "Nisem vedela, da ti je tako malo mar ... Zame. Za ta svet. Za vse!" je vzklikala v obupu. Počutila se je izdano kot še nikoli. Feliksa je imela kajti rada zaradi njegovega sočutja, zato nikoli ni mislila, da bo naredil kaj tako sebičnega.
"Seveda mi je mar!" jo je skušal pomiriti gimnazijec, kljub temu da je vedel, da je že prepozno. "Zate sploh ..."
Doris ga ni več poslušala. Z rokami si je prekrila mokre oči in stekla stran po ulici, mimo obupanih ljudi in vsiljivih novinarjev.