Feliks se je spraševal, zakaj je bila Doris jezna nanj, ko ji je omenil apokalipso. Razumel je, da jo je strah, vendar nikakor ni razumel, kako ne vidi, da je vse to za Dwenirja. Se je preveč bala apokalipe, da bi pomislila na to? Morda, vendar Feliks ni bil prepričan ... Vsekakor pa se je zavedal, da je napravil nepopravljivi napako s tem, ko ji je to zaupal, in da njenega zaupanja ne bo mogel več pridobiti nazaj ...
Tisti trenutek je Feliksa nekdo potisnil ob steno in ga s svojimi močnimi rokami tiščal ob steno. Ravno ko je občutil bolečino v trupu, se je ozrl proti fantu z dolgimi svetlimi lasmi, jeznimi temnimi očmi in sloko postavo. Pred njim je bil Saša.
"Kaj delaš, Saša? To zelo boli, veš!" je vzkliknil Feliks in njegova lica so se obarvala v živo rdeče kakor vedno, ko občuti bolečino ali fizični napor.
"Boli te, kaj?" ga je izzival sošolec in Feliksu se je zdelo, da v njegovih očeh gori ogenj, tako jezen je bil njegov ton glasu. "Kako bo šele vse nas bolelo, ko se bo svet zaradi tebe porušil?"
Feliks je bil zmeden. Mar Saša ve za Glawirjev dogovor? In za njegovo kršitev dogovora? Saj mu nikdar ni povedal za te stvari! "Kako veš za apokalipso?"
"Saj si sam povedal, ko si obesil tisti neumni plakat."
"Kako veš, da je plakat moj?" je nadaljeval Feliks. "Vsak bi ga lahko napisal, ne?"
Saša se je zakrohotal in za trenutek, a le za trenutek, popustil prijem. "Ti tepec ... Za plakat si se podpisal!"
Feliks je razmišljal, kaj naj reče na to, medtem ko mu je srčni utrip preprosto podivjal. "Čakaj! Iz plakata si lahko razbral le za vrhovne, ne pa za apokalipso," je odvrnil.
"Tukaj pa nastopi tvoja punca, ki si je vse to zaupal *i*malo*i* preveč na glas," se je Saša poigraval s svojim glasom.
"Kaj ... Prisluškoval si nama?" je bil presenečen rjavolasec.
"Seveda," je samozavestno in nekoliko lenobno povedal dolgolasec. "In takoj ko sem slišal grozote o apokalipsi, sem pobesnel, lahko si predstavljaš."
"To sem naredil za Dwenirja!" je obupano vzkliknil Feliks in ponovil to, kar je ponovil že velikokrat.
"Briga me, za katero nadnaravno bitje si to storil, moja prihodnost je tako ali tako že uničena!" je zavpil Saša, da so njegovi svetli lasje postali popolnoma skuštrani, nekaj ljudi pa se je ozrlo proti njima. "Vse zaradi tebe!" je še ponovil in tisti trenutek je sošolca držal še močneje.
Bolečina je bila tako močna, da jo je Feliks občutil po celem telesu, zato je z vso močjo odmaknil Sašove roke s svojega telesa in ga odrinil. Svetlolasec je padel na tla, Feliks pa je bil odrešen njegovega trdega prijema.
Saša se je dvignil s tal in si obrisal pesek z majice in kavbojk. Nato je z jeznimi pogledom ošinil Feliksa in ponovno stopil do njega, le da ga je tokrat pustil stati na tleh. "Zavedam se, da te to ne bo preveč ganilo, vendar vseeno ti povem — vse življenje sem si želel postati arhitekt in ves čas sem sanjal o fakulteti za arhitekturo. Ampak zdaj ... Ha, zdaj je šlo je vse k vragu zaradi tebe!" je besno dejal. "Nikoli ne bom postal to, kar sem od nekdaj hotel in nikoli ne bom šel tja, kamor zares spadam, Feliks!"
"Saša, se lahko pomiriš, ljudje naju slišijo ..."
Svetlolasec je stopil bližje k sošolcu in mu povedal še zadnje, preden je odšel: "Če ne bi vedel, da boš v apokalipsi umrl tudi ti, bi te ubil sam. Tako zelo boli. Če ti je kaj mar."