Feliks je stopil v kuhinjo. Tam je zagledal svojo mamo in takoj opazil, kako zasajeno gleda skozi okno proti vrtu in hkrati skuša stremeti v računalnik. Feliks je takoj ugotovil, kaj počne — piše tako imenovano čustveno sporočilo Lejinim sorodnikom, ki jim ga je obljubila. Od tod torej ta zasanjan pogled in solze na licih ... Kdo ve, kako težko mora to biti ...
"Živjo, lahko vzamem skuto?" jo je tiho prekinil Feliks in upal, da je ni preveč zmotil.
Mami se je obrnila, zataknila svoje svetle lase za ušesa in si obrisala solze z rokavom. "Da, seveda," mu je odgovorila.
Feliks je počasi stopil do hladilnika, ko mu je pogled ušel proti vrtu. Tam je bil neznani svetlolasi moški, ki je svoje veliko telo stegoval proti krompirju in korenju. Sekundo pozneje je sam sebi prikimal in položil zelenjavi v svoj žep.
"Mami, poglej!" je vzkliknil Feliks in kljub temu da je vedel, kako nekulturno je to, kazal s prstom proti vrtu.
"Kaj ...? Se kaj dogaja?" je bila zmedena mama in začela gledati na vse možne strani. Ko se je končno ozrla proti vrtu, pa tam ni videla ničesar, razen svoje sveže zelenjave in pokošene trave. "O čem govoriš za vraga?"
Feliks je zavzdihnil: "Nekdo je ukradel našo zelenjavo. Nisi videla?"
"Jaz ..."
"Nima smisla, mami, posveti se raje pismu," je ponovno zavzdihnil Feliks in se odpravil v svojo sobo in pozabil na skuto. A ni imelo smisla.
*
"Saj ne moreš misliti resno, ne?" je v rahlo jeznem tonu vprašal Saša, ki je sedel za jedilno mizo v Feliksovi hiši in z jeznimi očmi pogledoval k prijatelju.
"Obljubil si mi, da boš ostal, dokler ne vidiva kradljivca zelenjavo," ga je spomnil Feliks in prisedel.
"No, če bom lahko pojedel še kakšno to okusno malino, bom zadovoljen," se je nekoliko sprostil Saša in za trenutek mu je na obrazu celo zaigral nasmešek. "A še vseeno imam veliko naloge za matematiko in jutri pišemo fiziko."
"Pojej celo skledo, če hočeš, samo pričo bi rad imel ob sebi," je skušal biti minimalističen Feliks in na hitro zavil z očmi.
"O moj bog, poglej!" je nenadoma vzkliknil svetlolasec in usmeril svoj pogled proti vrtu, pri čemer je od šoka popolnoma razprl svoje žadaste zenice. "On je!"
Feliks se je zasukal in se ozrl proti oknu. In res — tam se je ponovno sklanjal velik svetlolas moški, kakršnega je videl z mamo. "Prav imaš, to je res on!"
Saša se je zmedeno ozrl proti prijatelju, kot bi ga njegovo vedenje medlo. "Kaj torej čakaš?" Sedaj se je namrščil tudi Feliks. "Pojdi za njim!"
Feliks je bil jezen sam nase, da je tako neumno okleval, in stekel proti vhodnim vratom ter stopil ven. Tam je šele videl neumne razsežnosti svoje prepozne odločitve, kajti nepridiprav je bil le še majhna pika v bližnjem gozdu. Gimnazijec je skomignil z rameni in se ozrl proti vrtu, kjer je tokrat manjkalo nekaj jagod in grozdov.
"Smola zate, Feliks, sreča zanj," je lenobno rekel Saša, ki se je naenkrat znašel zraven njega.
Feliks si je obrisal zarošena očala in prikimal. Res je imel smolo.