"Morava ga prijaviti," je izjavil Feliks, ko je živčno hodil po svoji sobi dol in gor. "Preprosto ga morava."
"Načrtuješ maščevanje?" se je na rahlo nasmehnil Saša, ki je sedel na prijateljevi postelji.
"Ne!" je vzkliknil Feliks in zavil z očmi. "Samo ... Samo hočem, da kradljivec krompirja pridobi to, kar si zasluži, zato ga morava prijaviti na policijo."
"Morava?" je začudeno ponovil Saša in si umaknil svoje dolge svetle pramena z obraza. "Zakaj govoriš v dvojini?"
"V redu, lahko grem tudi sam, ampak ..."
"Oh, prav, grem s teboj, Feliks," se je vdal Saša in vstal s postelje, pri čemer se žal ni obremenjeval s tem, ali jo je razmetal. "Kdaj?"
"Mogoče zdaj? Tukaj umirava od dolgčasa, se ti ne zdi?"
*
Debeli in okroglolični policist, ki se je dobno namestil na svoj pisarniški stol, je lenobno pogledal gimnazijca in se spraševal, kaj hočeta. Običajno je v svoji pisarni kajti gostil odrasle, nikoli pa ne najstnikov. To mu je bilo v veselje, saj se sam z nabritimi mulci ni hotel prepirati. Oh ne, želel je, da je njegovega dela čim prej konec in z odraslimi je bilo običajno tako. Z mladimi ... no, z njimi je lahko več težav in menil je, da se jim je treba izogibati, če nočemo dodatnega dela.
A tokrat ni mogel nič storiti glede tega, saj sta mlada gimnazijca zdela zelo vneta. To pa je pomenilo, da bosta morda še dolgo tukaj razpravljala.
"Kako vama lahko pomagam, mladeniča?" je zavzdihnil.
"Moje ime je Feliks Dolinar in s prijateljem bi rad naredil prijavo," se je predstavil Feliks.
"Nadaljuj, prosim," je lenobno rekel policist in sam pri sebi upal, da se mladenič ne bo preveč zagovoril.
A tudi pri tem ni imel sreče. Feliks je namreč s Sašovo pomočjo izredno podrobno opisal vso dogajanje in skrivnostnega nepridipravega.
Policist se je nekje vmes že izgubil in se trudil obnoviti, kar mu je povedal Feliks, hkrati pa se čim manj zapletati, da bo imel čim manj dela. "Torej gre le za nekoga, ki se je malo poslužil vašega vrta, kajne?" je lenobno povzel okrogloličnež.
"Malo?" se je namrščil Feliks. "Ukradel je kar nekaj — najprej krompir in korenje in v drugo še nekaj, ampak tega nisem uspel videti."
Policist se je še bolj udobno namestil na svojem pisarniškem stolu, nato pa se je zlagal: "Žal se ne ukvarjamo s tako krajo."
"Res?" se je zdaj začudil Saša.
Policist je prikimal in še lenobno vprašal: "Še kaj?"
"Ne," je razočarano odgovoril Feliks, si povzdignil očala in s Sašo stopil ven iz pisarne.
Ko je zaprl vrata, je Saša komentiral: "To je bilo tako bedno. Stavim, da ta primer lahko preiskujejo ali vsaj kaj zapišejo, le preveč len je bil danes za kaj tako *i*nepomembnega*i*.
"To je res, ampak ničesar ne moreva narediti," je zavzdihnil Feliks. "Najbolje, da greva domov, se ti ne zdi?"