Jeeeej, zdej pa kooončnoooo deseti del...sej ne, da je to neki dosežek, ampak meni, ki nisem glih nadarjena za pisanje, je to wooow. Ok, uživajte ob branju, rada vas mam in hvala za vse prijazne komentarčkeee
-------------------------------------------------------------
Potrkam na lesena vrata Anjine hiše. S prsti se nežno dotaknem izklesane smreke in zavzdihnem. Zadnje čase nimam volje za nič.
Anjina vrata nimajo zvonca, za ključavnico pa služi majhna luknja, ki ima poseben ključ. Tudi hiška je precej majhna, ampak ne drznite si pomisliti, da je grda. Malo je staromodna, ampak čudovita.
Zaslišim korake in vrata mi odpre zadihana Anja. Oblečena je v svojo običajno opravo; modre kavbojke in dolgo majico. Zelo domače mi deluje.
"Izvoli naprej, ti kar pridi," zadihano reče. "Oprosti, vem, da že dogo nisi bila pri meni, " opravičujoče doda.
Skomignem z rameni in ji sledim v sobo. Pospravljena je, pravo nasprotje tistega, kar jaz skrivam za vrati.
"Si pospravljala, ha?" zamežikam vanjo. V sobi je toplo in nenadoma me ima, da bi kar zaspala. Ni lahko, če čez noč ugotoviš, da si bi.
Sploh pa ni lahko za hetero ljudi.
Homo sapiense.
Usedem se na tla poleg Anje in v roke dobim skledo sadja. Anja dobro ve, da imam najraje jabolka, zato so ta raztresena po celi posodici. Nasmehnem se.
"Hvala ti, Anja,"
"Zakaj pa si prišla?" me nenadoma vpraša. Poskočim.
"No...Ker si me povabila," se nasmejem, vendar je smeh prisiljen. Ne vem, kaj bi rada od mene.
"No ja, to seveda, ampak kaj natančno bi rada vedela? Podrobnosti poljubljanja? Mojo zaljubljenost v Gala?"
Nič od tega, Anja. Ampak pripoveduj mi, če hočeš.
"Pa ti? Na trenutke se mi zazdi, da sploh nimaš ljubezenskega življenja. Ne vem, če si mi sploh kdaj rekla, da si zaljubljena."
Prav ima, se nenadoma zavem. Ampak zakaj? Zato, ker sem bila zmedena. Ker nisem vedela, kaj čutim.
"Biseksualka sem," nenadoma bruhne iz mene.
Anjina roka se na poti do ust ustavi. Pogleda me.
Njen pogled ni pomilovalen, niti boječ. Ni neprijazen in na njem ne opazim gnusa, in to ji štejem v velik plus.
Sedim čisto pri miru, žal mi je, da sem sploh odprla usta.
Pa res. Kaj mi je bilo??
Anja odpre usta.
"Jaz..." izdavi. "Hvala, da si mi povedala, Urš. Gotovo ti je bilo zelo težko."
Nagne se k meni in me objame. Zadrega med nama nekoliko popusti, in tako zelo zelo hvaležna sem ji, da me ima še vedno rada...
Ne glede na vse.
Hvala ti, Anja.