Noo hejj pukiji. Zejj pa že 21 delčkk, jejjj!!! Zvezdiii dolgujem eno veliko zahvalo za krasne komentarčke, lyyy pooks
Upam, da boste uživali ob branjuuu

________________________

Po vratih stranišča potrka. Prestrašeno si obrišem solze, misleč, da je Anja ali popoln homofob, ampak... Čisto otrpnem, ko zaslišim glas, ki ga poznam kot lastnega.

"Urša?"

Izzy je. Moja nekdanja najboljša prijateljica, sedaj pa že velika simpatija. Pogoltnem slino in tiho vdihnem.
Saj ne more biti tako težko.

Odprem vrata stranišča in se znajdem iz oči v oči z Izzy. Nenadoma se mi najino prijateljstvo od malih nog zavrti pred očmi. Kako me je tolažila, ko sem padla s kolesa. Kako me je spodbujala, naj povem mami za prvo dvojko v življenju.
Bila je moj vzor.
Dokler nisem spoznala, da ljubezen vse uniči, če ni hetero pocukrana romanca.

"Urša, jaz..." glas se ji zlomi. Ne ve, kaj naj z rokami; najprej jih ima ob telesu, nato jih zvija, potem jih pusti viseti ob telesu.

"Ti... Si ugotovila, da ne obstaja le hetero? Si spoznala, da si homofob!? " ji zalajam v obraz. Prestrašeno se odmakne. Krasnno, zdaj bo še mislila, da so sem nasilna.

"Povedala si," rečem z mirnejšim tonom. "Vsem našim si povedala in to je bila najbolj umazana stvar, kar si jo lahko naredila."

"Urša, hotela sem ti le povedati, da..." utihne, meni pa zmanjka sape. Vem, da obstaja malo upanja, vendar... Je možno?

"Ja?" tiho izdavim.

Namesto odgovora me le prime za roko in jo nežno stisne. Vzame mi sapo, misli, vse dvome... Vse to odnese lahen vetrič, ki zapihlja skozi moje srce.

"Urša, ti si..." začne Izzy, vendar preneha. Jaz pa... Nenadoma vse butne vame.
Iztrgam se ji iz rok in stečem nazaj v učilnico; pripravim se na zasmehujoče poglede in žalitve, kajti v srcu čutim, da Izzy ni vseeno zame.