»V tistem času, pred petdesetimi leti, je bilo težko preživeti. Nikomur nisi mogel zaupati, obenem pa si svojo zgodbo z veseljem prelil na papir. Bil je čas nezaupanja, čas ustrahovanja. Ko je umrl naš voditelj Leon Valento, verjetno ga je umorila Sekta Temnega princa, je deželo zajel strah. Poleg tega je naša stran izgubljala. Toda tiste, ki jih je strah je bilo lažje voditi. Zato je STP ustrahovala še bolj. Nasprotnike je zapirala in mučila. Vohune so ubili na kraju mesta. Naš narod se je moral organizirati. Dečki so morali že pri enajstih letih postati vojščaki. Me, deklice, pa smo morale skrbeti za hrano za vojsko. Molža vsak dan, sajenje novih plodov enkrat na teden. Toda od bomb in granat je bila zemlja nerodovitna in trda. Nismo mogli pridelati kakovostne hrane. Toda morali smo jesti. Zastrupljali smo sami sebe, a smo morali jesti. Včasih sem razmišljala, kaj se bolj splača, da umrem od lakote, ali umrem od strupa v hrani. Grozno, dragi moji, toda to sem prestala. Kmalu je umrla živina. Nismo več imeli mleka in mesa in jajc in masti. Nato se je uprla še zemlja in prisiljeni smo bili kupiti posest v gozdu. Odkrile smo gozdne sadeže, ki smo jih zamenjali za mleko tamkajšnjega kmeta. Včasih smo jih nekaj nabrali zase in smo pač dobili manj mleka. Našim vojakom so se povrnile moči. Kmalu so bili izenačeni z nasprotniki. Toda spet so bili padci. Nato znova vzponi. Obdržali smo se nad gladino. Toliko, da smo preživeli. Kmalu se je vojna končala. Najhuje je bilo, da nismo vedeli, kdo je stal za vsem tem. Princ teme, toda kdo?« Babica je nehala s pripovedjo. Nalila sem ji kozarec vode. Izpila ga je na dušek. »Oh, babi…Kaj, če se zgodovina ponovi? Kaj, če bo Princ teme znova zavladal ozemlju?« »Ne skrbi, draga Emilija, ni mogoče. Kajti zdaj bi bil videti bolj klavrno, se ti ne zdi?« me je potolažila babi. Toda vsega ne verjamem. Princ teme bi bil lahko prisoten v sobi…

Hvala vsem, ki ste me pri pisanju podprli!!!! Nadaljevanje še pride!!! :relaxed::relaxed::relaxed::thumbsup: