PRVA LJUBEZEN 1 DEL
Zdravo jaz sem Bora. Sem pol Američanka in pol Korejka. Mama in oče sta se ločila ko sem imela 12 let. Z mamo sva se odselili v Ameriko, medtem ko je brat z očetom ostal v Koreji. Zdaj sem stara 16 let, januarja pa bom dopolnila 17 let. Že drugo leto obiskujem gimnazijo Issaca Newtona. Sem povprečne višine. Moji lasje so črni in se mi v valovih spuščajo po ramenih. Najbolj všeč pa so mi moje temno rjave oči.
1.9 2024
Zjutraj me je ob sedmih zbudil nadležen zvok budilke. Oblekla sem si kavbojke in svetel pulover. Nato sem se odpravila v kuhinjo, kjer je že prečudovito dišalo. Nadela sem si maskaro in odšla na avtobus. Ko sem prispela v šolo sem imela prvo uro kemije. Najbolj dolgočasen predmet na svetu sem, pomislila. Drugo uro je bila na urniku fizika. Učiteljica se je odločila, da bo že kar prvi dan vprašala vse po vrsti. Ob tem mi je zastal dih. Napeto sem čakala in upala, da me ne bo izbrala, ker sem nisem čisto nič učila. Učiteljica se je odločila, da bo izžrebala naslednjega kandidata za spraševanje. S svojimi rokami je segla v posodo, kjer je bilo na kupu nametanih 24 listkov, na enem izmed njih pa je pisala beseda, za katero sem srčno upala, da je ne bo izrekla. Konec je. Usoda je že zapečatena. Listek je že počival sredi njene drobne dlani, ko ga je začela počasi odpirati. Prosim ne, prosim, prosim, prosim….sem molila. Nato pa sem zaslišala besedo, ob kateri me je zmrazilo po celotnem telesu. »Bora, pridi k tabli« je učiteljica z odločnim glasom ukazala. Počasi sem vstala ter se s polžjo hitrostjo začela približevati učiteljičini mizi in tabli, kakor da bo upala, da bo preden bo dosegla tablo, padel na zemljo meteorit in me odrešil odgovarjanja najhujši učiteljici na šoli. Ampak uganite kaj, to se seveda ni zgodilo. Postavila mi je prvo vprašanje. Nič. In nato še drugo. Strmela sem vanjo. Moje misli so kar brenčale od napora. Oprezala sem za vsako najmanjšo podrobnostjo, rešilno bilko, ki bi me lahko rešila. Nato je zavzdihnila in mi postavila še dva vprašanja. Trenutek sem potrebovala, da so moji možgani doumeli, kar me je spraševala. Počakaj, počakaj, saj to pa vem! To je snov lanskega leta. Izstrelila sem odgovor in na njenem obrazu se je razleglo odobravanje. Pozitivno že imam, sem pomislila. O bog. To je bilo blizu. Še sreča, da me je vprašala snov lanskega leta. Lani mi je fizika šla veliko bolje, saj nas je poučeval učitelj, ki mu je resnično bilo mar za naše znanje. Trojka. Še sreča. Nato pa je zazvonil zvonec. Končno. Sledila je malica. Najboljši čas v dnevu. Prisedla sem k svoji najboljši prijateljici Chloe. Povedala sem ji o nenapovedanem spraševanju in z grozo v očeh me je poslušala. Ne hodiva v isti razred, zato je bila zelo prestrašena, saj je njena skupina imela naslednjo uro fiziko. Po malici sem se odpravila v učilnico za matematiko. Najboljši predmet danes. Matematika se mi je vedno zdela dokaj zabavna. Malce se poigravaš s števili jih premetavaš po papirju in kar naenkrat dobiš rezultata. Med uro je mojo pozornost pritegnilo pismo, ki je ležalo na mizi. Odprla sem ga in prebrala. Bilo je od Ethana. Spet. V prvem letniku sem bila zaljubljena v njega, vendar po celem letu me je zaljubljenost že malce minila. Kljub temu pa Ethan misli da sem še zmeraj zaljubljena vanj. Pošilja mi ljubezenska pisma, ki mi grejo že pošteno na živce. Na listek sem mu odpisala da nisem zaljubljena vanj, ter mu listek zabrisala v glavo. Ravno v tistem trenutku pa je zazvonilo. Preostali dve uri smo imeli še dva dolgočasna predavanja. Dve izjemno dolgočasni uri sta končno minili in odšla sem domov. Ko sem prišla domov sem izvedela šokantno novico. Zajela me je žalost. Izvedela sem, da……