Pravkar sedim na kavču in pestujem malo bitjece. Ja, kot ste verjetno ugotovili držim svojega polbratca. Vem, da sem najprej govorila, da ga ne bom marala ampak saj on ni kriv, da je njegov oče tista golazen Aleš. Anže (tako mu je ime) se je rodil pred štirimi dnevi. Ima obraz po mami in na mojo srečo je tudi bolj podoben moji mami.

Danes pridejo prvič na obisk Alešovi starši. Prišli bodo na kosilo. Trenutno mama počiva z Anžetom zato morava z Alešom pripraviti kosilo. Jaz se lotim sladice Aleš pa glavne jedi. Lotim se peke keksov s čokolado. Aleš pa pripravlja piščanca in krompir.

Ob enih pridejo gostje. Alešova mama zgleda za penzijonistko zelo mlado tako kot njegov oče. Obema se vidi, da nista s kmetov. Sedemo k mizi medtem, ko Anže spi na kavču. Odrasli se nekaj pogovarjajo ampak moje oči so samo na Anžetu. Po kosilu vsi pestujejo Anžeta nato pa golazni starejša (tako sem poimenovala Aleševa starša) končno odideta.


se opravičujem če so moje zgodbe včasih dolgočasne in kratke in bedne, ker ful nimam navdiha