Hoj!
He, he že spet nov del Rain.
Zelo veliko idej imam za tole zgodbico zato jo bom zdajle več pisala kot Poletje, na vse možne načine.
Zdaj bo postajalo že malce bolj zanimivo, tudi malo bo ljubezensko.
Na žalost, bo nov del prišel samo še v petek, v soboto grem pa prespat k sestrični. Potem pa odhajamo še na morje za dva do tri dni. Najbrž si bom tudi počitek od pisanja naredila.
No, ja verjetno že želite brati tako da...
Izvolite:hugging:
---
Še ena minuta… še 30 sekund… 5, 4, 3, 2, 1… in budilka je začela zvoniti. Ura je bila pol šestih. Ob sedmih se odpravljam na letališče. Ustala sem in odkorakala do kopalnice. Tam sem se do konca uredila ter toaletno torbico pospravila v moj nahrbtnik. Moram reči, da bom stara starša zelo pogrešala. Moje mesto. Upam, da oče živi blizu morja kot jaz.

Torej, ni več časa za razmišljanje, moram pojesti hitri zajtrk. In odpravila sem se dol ter iz hladilnika vzela mlečni riž. Ni mi kaj dosti pasal, ampak bo že. Nenadoma pozvoni. »Grem jaz!« že hitim do vrat. Odprem in vidim fanta. Izgledal je starejši od mene. Ah… saj je bil. Lase je imel bolj razkuštrane, oči je imel zelenkasto modre in bil je kar visok.

»Hoj! Sem William, spremljevalec gospodične Rain Wilson.« se predstavi. »Am… jaz sem gospodična Rain Wilson.« pojasnim. »Aha. Lepo pozdravljena! Za menoj.« in že hiti do avta. »Oprosti, William…« ne dokončam povedi in že… »Kliči me Will.« me prekine. »Prav no, moram še pripeljati ves moj tovor. Aja, še posloviti se moram od domačih.« sem rekla ter odcapljala nazaj v hišo.

Pograbila sem kovček in na ramena nataknila nahrbtnik. Oba sem poljubila na lice, se poslovila ter zaprla vrata. Nasmeh na Williamovu obrazu se je spremenil v kislega, saj je videl moj kovček, ki je čisto nabasan. »Am… je to v-vse?« me je prestrašeno vprašal. »Ja.« odgovorim ter sedem v avto, bolj rečeno taksi. Gospodič se je po prekladanju kovčkov v avto usedel zraven mene na zadnje sedeže. »Letališče Washington prosim.« je prosil in že smo se začeli peljati proti velemestu.
Sploh se nisem zavedala, a že smo bili na letališču. Še dobro da ni gneče. »Hvala Fills!« se je zahvalil taksi vozniku. »No torej… greva do javnega pulta, tam dava osebni izkaznici, potem greva v čakalno vrsto in ko nas pokličejo naprimer 'Velika Britanija, London' greva skozi vrata in tam nas pospremijo notri v letalo. Štekaš?« konča nakladanje. »Štekam. Saj sem že bila na letalu, tako da vem.« zavijem z očmi. Zardel je. Nasmehnila sem se ter se odpravila notri. Ko sem vstopila v veliko dvorano, sem bila olajšana da mi je Will še enkrat razložil vse, ker se jaz preprosto ne bi znašla tukaj notri. »Evo, pojdiva hitro da ne bova med zadnjimi v vrsti.« je pripomnil. Prikimala sem in postavila sva se v vrsto. »Pozdravljena. Osebna izkaznica ter potni list.« mi naroči gospa. Izročila sem ji osebno izkaznico, za tem pa še potni list. »Imaš sopotnika?« vpraša. »Njega.« sem pokazala na Willa. Pokimala je in nadaljevala: »Naslednji.«. Počakala sem Williama, da sva se skupaj odpravila dalje.

Med čakanjem sva se s spremljevalcem kar dobro pohecala. Mislila sem, da bom dobila kakšnega dolgočasnega. Dobila sem ravno prav smešnega. »Zakaj pa drugače greš tja?« me vpraša. »Pravzaprav grem tja, ker grem živeti k očetu. Mama in oče sta se ločila in zaradi mamine smrti, grem zdaj živeti k njemu.« mu razložim. »Aha… jaz pa grem potem dalje študirati. Starša sta mi našla študij.« govori dalje. »O, fino! Kaj pa greš študirati?« ga z radovednostjo vprašam. »Ekonomijo. Pred kratkim me je začela zanimati. Verjetno bom bil ekonomist.« odgovori. Ravno se je oglasilo: »Velika Britanija, London«. Poskočila sem ter vzela nahrbtnik. William je moral kljub svojemu težkem nahrbtniku, vleči še moj neznosno težak kovček. Na stopničkah proti letalu, je stal gospod, ki je potnikom pokazal mesta, kam se naj usedejo.


Midva sva sedla bolj zadaj. Sedela sem pri oknu. Nekaj minut smo še počakali in kmalu smo vzleteli.