2.
Nives

Ko sem se zbudila, je bila ura poldne. Zamudila sem zajtrk. Na nočni omarici sem zagledala pladenj. Zaspano sem dvignila glavo in sedla. Nagnila sem se nad pladen in na njem zagledala listek. Na njem je pisalo:
Ob 13.00 v jedilnici -
družinsko kosilo.
mama
Zastokala sem. Družinsko kosilo. Čez eno uro. V družini nas je bilo deset. Osem otrok, med katerimi sem bila najmlajša, in pa starša. Moram se pripraviti. Vstala sem iz postelje in se odpravila do omare. Moram si najti primerna oblačila. Izbirala sem in nisem vedela, kaj naj izberem. Razočarano sem zapustila omaro in odšla v kopalnico. Umila sem si obraz, počesala lase in umila zobe. Potem se se vrnila k omari. Izbrala sem preprosto črno obleko, ki mi je segala do kolen. Imela je tanke naramnice in bila je oprijeta, spodaj, pa se je razširila. Zdela se mi je primerna. Lase sem si spela v rep in si vanj vtaknila sponko z rdečo vrtnico. Šminke in makeupa nisem potrebovala. Obula sem čevlje, ki sem jih navadno nosila na prireditvah in se odpravila. Bilo mi je slabo. Zvilo me je, ko sem samo pomislila, da bo oče pred mamo in mojimi sorojenci, s katerimi si nisem pretirano blizu, govoril o včerajšnem dogodku. Bilo bi grozno, naravnost sramotno. Negotovo sem stekla v jedilnico. Ko sem pečkala hodnik, sem se spotaknila. Vstala sem. Bolel me je gležen. Nerodno sem odšepala v jedilnico. Predvidevala sem, da sem izgledala, kot klovn.
V jedilnici smo bili sami. Nelagodno sem predzadnja prisedla k mizi. Čakali smo na očeta. Prijela sem vilice in začela v usta počasi dajati hrano. Zdelo se mi je, kot da ima vse trpek okus in upala sem, da moj izraz na obrazu ni česa izdal. Nimam druge, morala se bom delati neumno in biti tiho. Bila sem tiho. Pogled sem prikovala na krožnik in ga nisem mislila umakniti. Naredila sem napako in ga malo dvignila. Moj brat, ga je opazil. Hitro sem se vrnila v krožnik. Sedel je zraven mene in me dregnil.
»Kaj je?« me je vprašal. Bila sem tiho. Bo oče povedal. Imela sem prav. Oče je nejevoljo sedel k mizi. Prijelo me je, da bi zbežala. Da bi zbežala iz jedilnice, iz stavbe, iz mesta. Da bi bila svobodna. A tu svobode nisem imela. Za razliko od drugih. Brezizrazno sem strmela v vilice, s katerimi sem šarila po krožniku. Mama me je razočarano opazovala, saj je mislila, da moja najljubša jed zame nima več pomena. Kar naj misli. Jaz nisem dvignila pogleda, vsi pa smo zadrževali dih, kaj ima danes za povedati oče. A on je molčal. Na koncu se je odkašljala mama in očeta vprašala: »No. Zakaj si nas klical?«