Bila sem v svoji sobi in plesala na mojo najljubšo pesem. Ko enkrat začneš plesati ne moreš nehati. No to velja vsaj pri meni. Vedno sem kot otrok sanjala kako bi na odru pred tisočimi ljudmi, ki strmijo vame jaz pa plešem. Ko plešem jaz ne mislim na nič. Ne vidim slabih stvari in vsi stvori v meni izginijo. Vodijo me pa noge in ne možgani. Sploh ne mislim ko plešem. Enostavno prepustim se pesmi.
Nato pa je radio utihnil. Mislila sem že da je pokvarjen nato pa sem pogledala kdo je pred vrati. Bil je David. Moj David! Spoznala sva se ob Ljubljanici, ko sem jaz samo gledala umazano vodo kako teče. In takrat je prišel ter se začel pogovarjati z mano. To je bila ljubezen na prvi pogled! Takoj so mi zardela lica, ko se je začel pogovarjati z mano. Potem pa sva postala prijatelja. In tako me je nekoč peljal na sladoled. Noro je bilo! Takrat pa je prišel trenutek ko sva drug drugemu dolgo gledala v oči. David se je približal mojemu obrazu in mi dal poljub. Tako sem bila vshičena v sebi, da bi najraje zakričala "juhu!" a sem se bala da bi ga to prestrašilo saj ne mara biti v središču pozornosti. David je bolj miren tip trenira pa košarko. Trenira jo že 4 leta in je že pravi mojster.
"Oj. Veselo 3-mesečnico najinega prvega poljuba," je navdušeno rekel, ter mi v roko dal majceno škatljico z rumenim trakom. Počasi sem jo odprla in videla verižico z črko Z.
"Ti je všeč? 'Z' kot Zoey."
"Ja! Zelo je lepa!" sem navdušeno rekla
"Zdaj pa imam še jaz nekaj zate," sem dodala in iz žepa potegnila zapestnico. Na njej pa je bila glasbena nota. Veselo sem mu jo dala v roke, da jo vzame.
"Zelo lepo! Res ti hvala. Obožujem glasbo. Zdaj pa a bi šla na sladoled?" je rekel
Seveda da sem privolila! In tako sva šla.
Sladoled je bil odličen! Vzela sem si jagodnega-mojega najljubšega. Po sladoledu sem šla domov. A doma sem izgubila tisti nasmešek ki sem ga dobila z sladoledom z Davidom. Mama je rekla da nima najboljše novice. Mama je bila tako skrivnostna. Zelo me je zanimalo kaj je novica in tako je naposled le rekla:
"Selimo se,"
Takrat sem jo pogledala. Z nedolžnim pogledom sem jo gledala v njene zelene oči. Nisem mogla verjeti njenim besedam! Rabila sem nekaj časa, da sem dojela, nato pa sem si z rokama pokrila glavo in pritekle so mi solze. Tukaj sem imela vse-kar sem hotela. Tukaj je bil moj dom! Nikoli za ceno ga nočem zamenjati! Čeprav smo živeli v bloku sem bila zelo zadovoljna. Tukaj sem imela tudi Davida. Nočem ga zapustiti! Vem da se ne bo zaradi mene preselil blizu mojega novega doma. Saj ima 15 let-tako kot jaz!
Mama je videla mojo stisko ter me objela ter rekla:
"Veš, Zoey. Vem, da ti ta dom veliko pomeni..."
"Ne razumeš! Tukaj imam tudi Davida! Nočem ga pustiti!" sem zakričala
Mama se je prestrašila mojih glasnih besed in takrat mi je postalo nelagodno. Pogledala sem v tla kot, da je tam kaj zanimivega. Pogledala sem mamo. Po licu ji je pritekla solza. Ni mi prijetno, ko je žalostna ali jezna najmanj pa razočarana. Najraje bi se ugreznila v zemljo kot da bi jo razočarala. Takrat pa je dodala:
"Boš videla da ti bo všeč! Tam bomo živeli v hiši, zraven boš imela morje, nova šola,..."
"Morje? Nova šola? Kje bomo mami? In nočem iti v novo šolo! Ostala bom tu!" sem se upirala
"V Izoli bomo! Si moreš misliti, da sem dobila hišo v Izoli... In glede šole. Vse bo v redu. Spoznala boš nove prijatelje...super bo!"
Pogledala sem jo. Z nasmeškom je gledala moje oči. Takrat sem se malo pomirila ampak... nočem iti v novo šolo! Nočem novih prijateljev-saj sem zadovoljna z temi ki jih imam! Nočem se preseliti! Nočem, nočem, nočem!
"Spakiraj kolčke. Jutri gremo!" je navdušeno rekla
Tako sem bila presenečena in moje oči so tako strmele v njene, da sem mislila da mi bojo padle iz jamic. Nisem si mislila čez en mesec... ampak jutri?! Wow! To me je tako šokiralo!
Kot je rekla mama sem začela pakirati. V kovček sem vrgla vse kar mi je prišlo pod roke-tudi škatlico bonbonov, ki sem jo skrivala pred mojim starejšim bratom. Odšla sem v drugo sobo in tam videla veselega brata, ki je gledal svoj telefon namesto, da bi pakiral. Ali je bil navdušen nad selitvijo? Ali pa je spet našel novo punco? Moj brat Jack je vsak teden imel drugo punco. Dobesedno! In potem je vsak teden- ponavadi v ponedeljek- prišel z drugo punco domov, da bi jo predstavil. Njegove punce so se mi kar smilile saj se je tako igral z njimi. Še danes ugotavljam če je res zaljubljen v njih, ali pa mu je samo zabavno imeti punco ter jo pustiti v enem tednu. To mi je šlo tako na živce! Grozno je vsak ponedeljek jesti za mizo z novo Jackovo punco. In še vedno pravi: "to je največja ljubezen doslaj", torej kot 'pravi' je vsaka punca boljša? Nemogoče! No vsaj za mene ne! Enkrat je domov prišla neka punca, ki je bila takoooo prijazna, da neznam opisati njene prijaznosti. Ponudila mi je bonbon. Pa ne kateri koli ampak moj najljubši. Ampak danes se sprašujem če se mi je hotela le prikupiti kot dobra Jackova punca.
Po uri težkega pakiranja je nekdo potrkal na vrata. Bil je David.
"Oj. Že spet. Kako praviš? Seliš se?"
Žalostno sem ga pogledala nato pa z grozo pogledala v tla. Nisem mu odgovorilo kar je pomenilo samo eno - da, selim se. Tudi on je potem pogledal v tla. Prijel me je za roko. Pogledala sem ga. Mislila sem si - to je najboljši fant v mojem življenju. Samo zdaj se najbrž nikoli ne bova videla. To je grozno! Pomislila sem na prejšni zmenek. Bala sem se da me bo pozabil. Če se dolgo časa ne bova videla bo on zlahka spet našel novo punco in bo pozabil name.
Po najbrž zadnjem pogovoru z fantom mojih sanj je šel. No preživela pa sem tri najlepše mesece mojega življenja. Ampak nočem da se končajo! Hočem da se ti tri mesci spremenijo v tri leta, tri leta v trideset let... celo življenje.
Spakirala sem do konca in naposled smo se le spravili v avto.