Hojla!
Ker je šola je danes del malo krajši. Je le toliko, da si ne populite vseh las.
Uživajte!
…sem zaslišala korake. Nekdo je videl od kod prihaja puščica. Konja sem pognala v galop. Na potki vzporedno moji je nekdo tekel. Še bolj sem pognala. Moji srebrni lasje so mi silili izpod plašča. Galopirala sem okoli kraljestva na to pa konju zašepetala: »Punca. Pojdi globoko v gozd in se čez čas, ko me ne bodo več iskali vrni.« Nato pa sem skočilaiz konja in se zakotalila po vlažni zemlji. Padla sem na vrt neke gospe. »Kako si upaš ti…« je rekla ena gospa a se takoj ustavila, ko je videla moje lase. »Um princesa Kaira. Kaj pa je vas poneslo na moj vrt?« »Bolj sem zletela na vrt ampak to ni pomembno. Imam novice za kraljico Moonlight.« sem rekla in stekla proti gradu. »Stoj!« sta zakričala stražarja in mi z sulicama zaprla pot. Iz las sem potegnila kapuco in v mojih laseh se je zasvetlikala tiara. »Dober večer vaša visokost.« sta se priklonila in mi odprla pot. Stekla sem čaz grad ve veliko dvorano. »Kraljica! Imam novice.« sem rekla in se priklonila. »Kaira! Samo, da si v redu. Videli smo zeleno puščico.« »Samo izstrelila sem jo, da sem se rešila in da vas ne bi skrbelo. Ljudje so navadni taborniki.« sem rekla in videla, da bo kmalu noč. »Samo še nekaj mama. Nekdo mi je želel slediti. Strah me je, da bi videl še koga. Za enkrat naj ve le zame. Jutri bom šla preverit če so odšli in tako vsak dan.« mama mi je zaskrbljeno pokimala. Stekla sem ven in moji lasje so mi začeli rasti po vratu. Okoli mene se je naredil srebrn sij in spremenila sem se v pegaza. Zraven mene se je prikazala velika bela pegazinja-moja mama. Ker takšno kot imamo barvo las takšno imamo barvo grive. In jaz sem poseben pegaz. Sem srebrne barve. In to zato, ker je moj oče nekdo drug. Ni pegaz.

To je vse.
Upam da je za kaj
Daljši deli pridejo med počitnicami.
Lp. fla