Ampak glej ga zlomka, prišel je čas za njo. Tega si seveda nisem želela, ampak nisem bila dovolj pri sebi, da bi lahko rekla, da me je strah ali kaj podobnega. Tako so me odpeljali v sobo. Čudno. V njej je bilo veliko luči in aparatov, še več pa zdravnikov. Ena izmed pomočnic mi je dala masko, v katero sem kasneje zadihala. Čez nekaj trenutkov sem spala. Od tod naprej se ne spomnim, saj nisem bila budna, lahko vam pa povem kako je bilo po operaciji. Zbudila sem se v sobi. Veliki in prazni. V njej sem bila le jaz, postelja, nekaj omar in daleč, na drugi strani sobe, zaposlena sestra. Po nekaj trenutkih budnosti, mi je že prišla naproti. Začela me je nekaj spraševati. Ne vem kaj, ker je nisem poslušala. Ampak čez minuto ali dve, pa sem se oglasila. Odgovorila sem ji na vprašanje, če je vse okej. Rakla sem da ja, in me ne boli nič. Oh, ta trenutek bi lahko trajal dlje. Takrat me res nič ni bolelo, saj se mi še sanjalo ni, kaj imam v trebuhu. A kmalu za tem, ko so presodili, da sem okej, so me odpeljali iz sobe in morala sem zamenjati posteljo. Takrat sem opazila nekaj, kar še takrat nisem videla nikoli prej...
————————————————————
To je bilo vse za danes. Kar sem videla, pa boste izvedeli v naslednjem delu. Seveda bi bila vesela lajkov :heart: in komentarjev :speech_balloon:.

Želim vam lep preostanek dneva,
#S2