"Te boli?" se je končno opogumila Jade, ko sta z Remusom že nekaj časa po temnem podzemeljskem predoru hodila v smrtni tišini, ki je ni zmogla več poslušati, ker je bilo vse, kar je slišala, le njeno neutrudno bitje srca. Ropotalo je kot železni štamfi, ko jih tolkači ponesreči usmerijo proti tribunam.

"Hm?" se z rahlo zahripanim glasom oglasi njen prijatelj, za katerega je videti, da je bolj ali manj ujet v svojih mislih.

"Če te boli, mislim, ko se preobraziš."

"Aja, ja, me," je odvrnil in pogledal proč, mlada čarovnica se pa je zadržala, da se ni plosknila po glavi. 'Seveda ga boli, Jade. Vse kosti se mu zlomijo,' se je podučila v mislih in rekla: "Upam, da ti lahko pomagam."

On je ostal tiho prvih nekaj sekund, nato pa pridal: "Ja, toda kaj, če te ranim?"

"Ne boš," je zatrdila in zamahnila z roko, da bi navzven delovala bolj sigurna, kakor pa je bila sama pri sebi. "Če bo šlo vse po načrtu, se boš niti spremenil."

"Kaj pa, če ne gre?"

Na to si Jade ni upala misliti. Plan je bil preprost in še celo Dumbledore je bil čisto prepričan vanj, če je izpeljan pravilno. Še Mc'Huddra je nato na koncu zaupala v vse skupaj, kar je bilo redko od profesorice.

"Bova že ugotovila. Zeffeleni in Collibri sta me naučila dovolj urokov, da bi moralo biti tudi, če se kaj zgodi, vse kot po maslu. Ne skrbi, v redu boš," je mirno zatrdila in stopala za njim proti ozkem delu predora. Gledala je na zapestno uro, ki ji jo je ob odhodu od doma podarila gospa Figg, da bi po njenih besedah 'končno dobila nekaj občutka za čas'. Nekaj jima ga je še ostalo.

"Jaz bom v redu, zaradi tega me ne skrbi nič bolj, kot ponavadi. Mene skrbi zate, Jade," je priznal in ostala je tiho.

"Naj te ne," je zamrmrala in ostanek poti sta preživela v tišini, oteženi z njuno živčnostjo.

Ko sta prispela do konca tunela, so se pred njima pojavila težka vrata, ki jih je Remus odklenil s presenetljivo velikim ključem. Po tem, ko jih je odprl, se je za njimi razodela prav prijetna sobica, ki je izgledala skoraj kot bungalov. Bolj ko je Jade zrla v starinske kose pohištva, bolj je videla, kako poškodovani so. Ugrizi, praske, in polnilo, ki na vse preteke poskuša priti ven.

Ko je njen prijatelj videl, kaj je pritegnilo njeno oko, je spregovoril: "Umetniški izdelek, kajne?"

Obrnila se je in ga pogledala, nato pa se zdrznila: "To si naredil ti?"

"Kdo pa? Poslušaj Jade, če se misliš vrniti nazaj noter, stori to zdaj. Nimava več veliko časa," jo je posvaril volkodlak in pogledala ga je z mešanico krivde in nervoze v očeh. Nikogar v tej situaciji ne bi pustila na cedilu, sploh pa ne svojega prijatelja.

"Nikamor ne grem," je odločno dejala in na vse pretega poskrbela, da se ji glas ni preveč tresel. Bilo jo je strah, a pogum je v njej živel kot plamen.

"Prisežeš?"

"Prisežem."

"Hvala," je tiho rekel in se o
zarotiral nazaj ter stopil proti vratom, jih z nekaj težav zaklenil, se obrnil proti Jade in ji dal ključ, ona pa si ga je spravila v žep.

"To je to?" ga je vprašala in stopila bližje proti njemu.

"Skoraj," je dahnil in nato nadaljeval: "Jade, bi se, em, lahko malo obrnila stran?"

"Eeem, ja, seveda," je pristavila in se premaknila tako, da je gledala drugo stran sobe, za sabo pa je zaslišala glasove.

"Kaj sploh počneš?" je radovedno vprašala, toda ko se je prijatelj premaknil do enega izmed predalnikov je v ogledalu videla odsev njegovega golega hrbta, da se je morala zadržati, da ni globoko zajela sape. Remusov hrbet je bil prekrit z brazgotinami in krastami. Dve globoki in veliki skoraj čez cel hrbet sta zakuhali njen cmok v grlu. Toda ni je bilo strah, samo smilil se ji je.

"Samo slekel sem se," je dejal, ko se je obrnil proti prjateljici, tokrat zavit v gromozansko brisačo: "Če tole slučajno spodleti, no, em, oblačila se ponavadi kar razkosajo, pa saj veš."

"Oh, ja, razumljivo," je razumevajoče pokimala Jade.

"In če tole slučajno spodleti, se reši, prosim te," je bolj naročil, kot pa prosil.

"Ja, ja, ja, vem," je zagotovila in nekaj časa sta stala v tišini, Jade pa je Remus dal svojo palico, da se ji ne bi kaj zgodilo. Prijela ko je v roke in jo začela obračati ter si jo ogledovati, saj ji je bila všeč kupolasta tvorba na njenem spodnjem delu.

"Jade!" je zaklical mladi čarovnik, nato pa nemudoma obnemel, njegove zenice pa so se razširile. Hitro je pogledala na uro in preden, bi se lahko karkoli zgodilo, ga je prijela za ramo, saj je bil to najbližji odkrit del njegovega telesa. Počutila se je, kot bi strela švignila čez njun stik, toda udarila je samo njega; njej je dala moč. Obnemela je, ko se je zgrudil po tleh in hitro se je vrgla za njim, da bi ohranila dotik. Prijela ga je za roko in ga držala, kot da bi vsak čas pobegnil.

"Remus, Remus!" ga je klicala in ga tresla z drugo roko, da bi se zbudil. Po nekaj ponesrečenih poskusih ji je vendarle uspelo in zdrznil se je, nato pa počasi priprl oči. Šibko je dvignil drugo roko na doseg oči in z malo več energije dejal: "Merlinova jajca, Jade, ti si čudež!"

Dekle se je nasmejalo od srca in bila je presrečna, da je vse skupaj delovalo in šlo po planu. Kljub temu je opazila kapljice pota, ki so neutrudno nastajale na prijateljevem čelu: "Remus, si v redu?"

Spustil je roko in šibkeje odgovoril: "Drugače sem super, ker je tole delovalo, mi bo pa razneslo glavo. Zaskrbljeno ga je pogledala, nato pa dejala: "Imam idejo, ampak najprej moram vedeti, če bi lahko vstal?"

"Težka bo," je zastokal in si obrisal pot z obraza.

"Prosim, samo enkrat, pa se greš potem uleč na posteljo," ga je poskusila prepričati.

"Prav, naj ti bo."

Z velikim naporom se je najprej dvignil na koščene komolce, nato pa mu je prijateljica pomagala vstati in oprl se je njenih ramen. Počasi sta se odpravila do omare, da je Jade lahko vzela brisačo, odejo in sama sebi še eno izmed knjig, ki so se skrivale na polici. Zraven je pograbila še stol, zato ji je volkodlak izpulil iz rok odejo in brisačo, da je vse skupaj malo lažje nesla.

Spravila sta se do postelje, kamor je Remus z olajšanjem legel, ona pa ga je pokrila še z eno odejo, sebi pa stol postavila ob postelji. Pograbila je svojo palico in jo dvignila nad brisačo, ki jo je dvignila nad tla.

"Aguamenti," je zamrmrala in nad kosom premočenega grobega blaga izvedla še en urok: "Glacius."

Voda v brisači je zamrznila in zavila jo je v prevleko blaznine, na kateri ni ležal njen prijatelj in mu zvitek položila na prepoteno čelo. Te tehnike jo je naučil Collibri, če bi si kdo on njiju zvil gleženj ali kaj podobnega. Skoraj bi lahko rekla, da jo je bilo strah vseh teh urokov, toda bolj jo je bilo strah stvari, na katere so jo prav ti uroki pripravljali.

"Hvala," je zamrmral Remus in povedala mu je, da se nima kaj zahvaljevati ter mu naročila, da naj počiva, sama pa je odprla knjigo in začela brati.

"Hej," se je oglasil čarovnik po kakšni minuti: "Beri mi naglas, da ne bom zaspal."

"Ampak saj bi moral zaspati, preveč te boli," ga je posvarila, on pa je odkimal.

"Ni dobro, da si edina pokonci. Če po pomoti zaspiš in se spustiva bova oba nastradala. Bolje je, da sva vseeno oba budna," je razložil in Jade je premislila. Prijateljeva ugotovitev ni bila napačna.

"To ti dam prav," je potrdila in se nasmehnila. Obrnila je tisto eno stran, da je prišla na začetek in začela je pripovedovati. Tako mu je brala še dolgo v noč.