Remus je kljub temu zaspal, Jadin glas pa je po dolgem branju usahnil, saj jo je začelo rahlo praskati po grlu. Vmes je parkrat zamenjala Remusov obkladek in mu popravila odejo. Pogosto ga je tudi preprijela, ker so se ji roke zaradi živčnosti potile hitreje kot običajno.

Noč se je počasi, a vztrajno bližala h koncu in moč polne lune je slabela. Jade je sledove njenega pojemanja opazovala na prijateljevem obrazu, s katerega je postopoma izginjalo trpljenje. Spal je še nekaj časa, prebudil pa se je prej, kot je mlada čarovnica pričakovala.

"Jade?" je zaslišala za sabo mrmrajoč klic, ki je bil namenjen njej. Obrnila je glavo in pogledala svojega prijatelja: "Ti si že pokonci, ali kaj?"

"Zakaj si me pustila, da sem zaspal?" je vprašal s sitnim glasom in obtožujočim tonom. Jade ga je opominjajoče pogledala, ko je spustil njeno roko. Nato je po krajšem razmisleku sklenila, da Remus o koncu polne lune ve več, kot ona.

"Če pa si izgledal, kot da si v strašnih bolečinah. In vem, da si, tudi če mi ne poveš. Dovolj knjig sem brala," mu je odvrnila, prepričana v svoj prav.

"Vseeno ... Ah, pozabi! V glavnem prosim, naslednjič ne stori tega in me zbudi, prav?" jo je na kratko oštel, nato pa se je z odejo vred sprehodil do svojih oblačil. Jade se je obrnila stran, toda misli so ji dale dečkove brazgotine, ki so prekrivale skoraj vsak del njegovega telesa. Zanimalo jo je, če se spomni, kako jih je dobil.

Ko je Remus opravil svoje, je Jade že hitro pospravila tisto malo, kar je bilo razmetano, nato pa sta se skupaj odpravila po mračnem predoru nazaj do šole. Mlada čarovnica je pričakovala, da bosta do takrat že prebila led in Remusova družba ne bo več tako napeta, toda kljub njenim upom se to ni zgodilo. Očitno je bilo, da je volkodlaka nekaj morilo, vprašati pa ni upala. Le tu in tam mu je zastavila kakšno vprašanje na temo njegovega glavobola in mu zagotovila, da mu bo prinesla domačo kremo za brazgotine, ki očetu pomaga pri preprečevanju nastajanja novih.

Remus je ves čas le kimal prijateljici v odgovor in držal palico pred njima. Iz glave mu ni šla ena stvar, ki ga je skrbela in ni mogel nanjo kar pozabiti. Ko sta se približevala koncu tunela je končno prekinil tišino: "Jade?"

Deklica se je obrnila in ga pogledala v oči: "Hm?"

"Poslušaj, em. Za tole mojo težavo res nihče ne ve, razen Dumbledorja in profesorjev in res ne bi hotel, da izve še kdo drug. Lahko prosim nikomur ne poveš?"

"Ja, mislim, seveda ne bom nikomur povedala. Zakaj bi?"

"Ne vem, samo prosim pazi, da ti kaj ne uide," jo je prosil in gledal v tla. Svet bi se mu podrl, če bi kdo izvedel. Že se je videl, kako cela šola strmi vanj in kako letijo pritožbe staršev. Videl se je, kako zapušča šolo in še zadnjič vdihuje škotski zrak.

"Remus, prisežem pri Albusu, Mimi in vseh mačkih, nikomur ne bom črhnila niti besede," mu je obljubila in mu podala roko, da bi potrdila svoje besede. Res ni imela namena nikomur povedati, saj se je znala postaviti v njegovo kožo. Vsak od njiju naj bi bil pošast v svojem pomenu, toda drug drugega sta poznala in v njima se ni skrivalo kapljice zla. Vsaj takrat ne.

Remus ji je segel v bledo roko in potegnila ga je v kratek objem, ki ga je dovolj hitro prekinil Remus: "Ne zameri mi, ampak of potu res smrdim."

Jade se je zahihitala in pokimala z glavo, njen prijatelj pa jo je z malce bolj veselim tonom vprašal: "Torej obljubiš?"

"Obljubim," je odgovorila z eno besedo, ki je povedala vse in nasmehnila sta se drug drugemu. Do sedaj ni opazila, kako lep nasmeh ima njen prijatelj.

"Seveda, če se mi ne zameriš," se je zasmejala, Remusove oči pa so se razširile in njegov nasmeh je v trenutku zamrl, kot zamre plamen sveče, v katero pihneš. Jade je to opazila in v mislih si je prilepila klofuto ter se hitela opravičevati.

"Oprosti, tole je bila slaba šala, nisem tako mislila," je odvrnila in se živčno popraskala po tankem vratu, ki so ga obdajali rjavi lasje, v katerih je začutila vozel.

"Saj vem, saj vem," je prikimal mladi čarovnik in dekletu pomagal splezati skozi odprtino pri vrbi mesarici. Skupaj sta se nato odpravila do gradu in Jade je bila všeč Bradavičarka v temi. Osvetljevale so jo le stare grajske luči in luna, ki ni bila več tako polna. Mlada čarovnica se nikoli ni bala teme. Celo rada jo je imela, toda jo je skrbelo, ali je to morda v njeni krvi.

"Še morava kam?" ga je vprašala, ko ji je pomagal odpreti težka vhodna vrata.

"Morala bi se javiti k Madam Pomfrey, da je bilo vse v redu, ampak lahko grem sam. Izgledaš utrujena," je odvrnil in se rahlo nasmehnil ter odstranil Jadino torbo s koščenih ramen in ji jo podal.

"Ne, saj bom šla s tabo," je zamahnila z roko in prijela torbo iz rjavega usnja, v kateri je imela vse potrebno za preteklo noč.

"Vztrajam."

"No, prav," je sprejela, saj je bila res utrujena zaradi primankovanja spanca in glas ji je pešal od dolgega branja. Skomignila je z rameni in pozdravila svojega prijatelja v slovo: "Potem pa se vidiva jutri, kajne?"

"Se vidiva jutri, lahko noč!" je odzdravil in se napotil po drugem premikajočem stopnišču. Ob prikladnem zvoku jamrajočih portretov je Jade uzrla vrata, ki sta jih z Jamesom odkrila in z Remusom nato še enkrat dokazala. Zdaj ji je bilo jasno, zakaj si je volkodlak tako močno želel videti truplo. Skrbelo ga je, da je on morilec.

Sunkovitoma se je obrnila v njegovo smer, da bi ga vprašala o tem, toda že je izginil v sencah starih hodnikov.