Hi :wave:!
Prišli smo do okrogle številke - 20. Upava, da vam bo všeč :sparkling_heart:!

Dobesedno sem udrla v Romeovo sobo in rekla: Ladja, potopljena, starši.", medtem, ko sem komaj zadrževala solze." Pomiri se prosim čisto nič te ne razumem. Sedaj pa mi lepo prosim počasi razloži kaj se je zgodilo." Zbrala sem vso svojo moč in počasi začela: " Starša sta plačala kapitanu da potopi ladjo in reši samo njih. Raje ubijejo lastno hči kot pa da sva skupaj." Romeo je takrat čisto prebledel...

Tako sem vesela!!!!!!!!!!! Oprosti mami za preveč klicajev, ampak me to ne briga, tako vesela sem!!!!!!!!!!
Naj vam povem zakaj. Romeo mi je danes zjutraj pustil sporočilo, naj pridem po zajtrku v njegovo sobo. In tako sem vsa nervozna prišla.
"Usedi se," mi je rekel in usedla sem se zraven njega na posteljo.
"Torej? Zakaj si mi napisal, naj pridem k tebi?" sem vprašala in srce mi je razbijalo kot noro.
"Premišljeval sem o naju."
"In si kaj ugotovil ali kaj?"
"Da, sem. Sicer nimam dokazov, ampak vseeno. Mislim, da nikoli ne bi sodelovala pri umoru. Kogarkoli. In bila si iskrena takrat, ko si mi povedala, da ne lažeš in nisi kriva. Videlo se je. Ampak tvoji starši bi bili res sposobni dati krivdo krivo. Tudi če se njihova edina hčerka."
"Moji starši nimajo srca. Kri po telesu jima poganja zloba. Ko sta planirala prvi poskus umora, je oče hotel ubiti še mene. Ampak ga je mama prepričala, da ne. In veš zakaj? Ker sem edina potomka družine. Pravzaprav sta tu naredila napako. Nisem edina potomka, pozabila sta na mojega brata Johna. Ampak saj to zdaj ni važno."
"In še nekaj je. Še vedno je ljubezen med nama in vedno bo. To je tudi razlog, da sem te povlekel gor na palubo včeraj. Še vedno te ljubim, Rose. Bolj kot karkoli."
"Tudi jaz te ljubim, Romeo."
Zdaj moram iti. Kmalu bo kosilo.