Strela je poletela čez nebo in razsvetlila temne oblake. Glasno je zagrmelo in se ponovno zabliskalo. Ob vsakem gromu so se stresla tla. Trava je bila premočena in plavala v močvirjih rjave vode.

Bil je oblečen v dolg rjav plašč z veliko kapuco, ki mu je skrivala obraz. Roke je imel zakopane v žepih. Stal je v veliki blatni luži ob steni koče. Škornji so mu premočili že ob odhodu iz hiše. Čutil je zmrzovanje lastnih prstov. Stresel je z nogo, a takoj ko je spet stopil na tla, je prišlo v škornje še več mokrote. Zmrazilo ga je. Premaknil se je ob steni do vogala in se ozrl naokoli. Nikogar ni bilo zunaj sredi nevihte. Razen njega. Imel je dve nalogi za opraviti.

Stekel je do naslednje hiše, ki je stala nekaj metrov stran. Prepričal se je, da ga ni nihče opazoval in stopil do okna. Počasi in previdno je pogledal skozenj. A zagledal je le zavese. Šel je na drugo stran hiše in preveril še ostala okna, ki so bila prav tako znotraj zakrita z zavesami. *i* Pismo. *i*

Skozi okna je lahko videl, da v hiši niso gorele sveče ali svetilke. Ni bil prepričan, če je to dobro ali ne. Pomenilo je lahko, da je hiša prazna, ali pa je njen prebivalec spal. A bilo je sredi popoldneva. Ni se mu zdelo zelo verjetno, da bi se ob tem času nekdo odpravil spat. No, nikoli ne veš.

*i* Torej nimam možnosti. *i* Stekel je do vrat in še zadnjič pogledal okoli sebe. Nikogar. Prijel je za kljuko in vrata so se počasi odprla. *i* Hiter moram biti. Lahko se vrne vsak čas. *i* Sezul je škornje in jih pustil pri vratih. Ni želel tvegati, da bi na tleh pustil blatne stopinje. Ozrl se je po temnem prostoru in se spomnil, da je pozabil vzeti nekaj, s čimer bi si svetil. A zdaj ni bilo poti nazaj. Moram je izkoristiti čas, ki mu je bil dan.

V velikem prostoru, v katerem se je trenutno nahajal, je stala le velika lesena miza, nekaj omar in opečnat kamin, ki na žalpst ni gorel. Želel si je, da hi, saj ga je pošteno zeblo. Ni se mu zdelo, da bi v omarah našel iskano. Kljub vsemu je preveril in v njih je bil le kuhinjski pribor in orodje za popravilo, kar mu ni koristilo. Šel je v sosednji prostor, ki je bil verjetno spalnica. Postelja z modro rjuho je bila lepo postlana, ob njej pa nočna polička, v kateri je našel nekaj knjig. Zanimalo ga je, kaj bi prebral, a zdaj tega ni potreboval.

V sobi je stala visoka omara z veliko policami, ki so bile zapolnjene s knjigami. Bil je očaran, da je našel takšno kopico knjig, a se je spet moral opomniti, da mora najti nekaj drugega. Pregledal je predale v sobi, a v njih so bile le običajne stvari, ki bi jih vsak imel v spalnici, zato je zapustil prostor.

Kopalnico je preskočil, saj tam ni želel zapravljati časa. Ostala mu je še ena soba, ki je bila zaprta z vrati. Hitro jih je odprl in v trenutku otrpnil. Pri majhni mizi je na lesenem stolu sedela oseba, za katero je mislil, da je zapustila hišo. Glavo je imel naslonjeno na mizo, pokrito z veliko papirji in imel je zaprte oči. Na nosu so mu postrani počivala okrogla očala. Na mizi je stala majhna sveča in gorela s šibkim plamenom, ravno dovolj, da je osvetljevala mizico. Soba ni imela okenj, zato tega prostora ni mogel videti, ko je stal zunaj. Oddahnil si je, saj je fant spal.

Počasi je stopil do mize in upal, da se Xenon ne bo zbudil. Zajel je sapo, ko je videl, da so papirji na mizi zemljevidi. In police na stenah so bile prav tako zapoljene z mapami, ki so bile polne papirjev. Prišel je v pravo sobo. Prijel je svečo in jo položil na prazno polico, da mu ni bila v napoto. Nato se je lotil dela.

Potreboval je slabo uro, da je našel to, kar je iskal. V rokah je držal velik zemljevid iz rjavega papirja, ki je bil dvakrat zložen. Razprl ga je in ga previdno položil na mizo, ki ni bila dovolj velika za cel zemljevid. A takoj, ko ga je zagledal v celoti, je vedel, da se je iskanje splačalo. Bil je zemljevid Rötlainsa in okolice, ki je vključevala vas. Vas brez imena, kilometre stran od mesta, skrita v velikem gozdu. Nikoli ni dobila obiskovalcev in še sami vaščani so se spraševali, kaj počnejo tukaj. A bila je varna. Varna z velikim in močnim obzidjem poglavarja Abrona, ki je izgubil lastno magijo za njegovo gradnjo. In zakaj je bilo obzidje pomembno? Za obrambo. A pred kom?

*i* Nehaj se obirati. *i* Razmišljal je o skrivnostih obzidja, namesto da bi se pobral iz te hiše in se pripravil za naslednjo nalogo. Hitro je zložil zemljevid in ga stlačil v žep plašča. Zaprl je vse predale, ki jih je odprl, in zapustil sobo. V naglici je zaprl vrata, ki so močno zaluputnila. Ustavil se je. Bi moral preveriti, če se je Xenon zbudil? Ni imel časa. Moral se je pobrati od tu.

Stekel je do vrat in si nataknil škornje. Pokril se je s kapuco in stopil iz hiše. V obraz mu je zapihal mrzel veter in dež mu je zmočil lase. Stekel je kar naravnost po najhitrejši poti do svoje hiše. Zadihano je odprl vrata in se zaklenil. Zdaj ni želel obiskov.

Slekel si je plašč in škornje. Sedel je k mizi in pred sebe razprl zemljevid, ki si ga je ravnokar pridobil. Zadovoljno se je naslonil na stol. "Vse poteka točno tako, kot sem načrtoval," si je rekel, a globoko v sebi je imel majhen dvom.