Hej :dog:,
tu je nov del zgodbe Samo konji v moji glavi upam, da vam bo všeč.

“Pojdi nazaj gor.” je rekla z mirnim glasom.

Tako sem se tresla in skrbelo me je za Astro in Vulkana. Šla sem v sobo in sedla na posteljo. Še prej sem zaprla vrata. Pika je skočila na posteljo in malo se je tresla. Bila sem začudena.

“Kaj je miška moja?” sem vprašala psa.

Bilo je čudno, saj zunaj ni grmelo, se blisk in notri tudi ni bilo hrupno. Verjetno zaradi modela, ki je zunaj na oknu slonel nekaj časa nazaj. Žal pa se njeno cviljenje ni končalo in ponoči skoraj nič nisem spala. Zjutraj je mama klicala trikrat, da sem končno zlezla iz postelje.

“Kaj ti je Brina?” me je vprašala starejša sestra Lucija.

“Nič mi ni.” sem ji odgovorila.

Prišla je mami in mi dala zajtrk.

“Ljubica ti se na jej jaz bom pa zbudila Nika in ga prepričala, da si pripravi torbo.” mi je rekla mami.

“Ja.” sem rekla in zazehala.

Pojedla sem zajtrk in se oblekla. Torbo sem dala na rame in šla v kombi. Notri smo bili že jaz, Lucija, Julija in Luka.

“Kje je Nik?” me je vprašala Lucija.

“Nimam pojma. Kar vem je, da bomo zaradi njega zamudili prvi šolski dan!”

“No Julija in Luka prvi dan vrtca, ampak imaš prav.” mi je odgovorila Lucija.

Končno so se vhodna vrata odprla in ven sta prišla mami in Nik.

“Smo vsi?” je vprašala mami.

“Jaz ne bi šel v šolo!”

“Vseeno mi je, ker na prvi šolski dan manjkal ne boš!” je s strogim glasom rekla mami.

Mami je odpeljala proti šoli, amoak Nik se je sredi poti začev pritoževati.

“Mami, hitro še imaš čas, da se obrneš in gremo nazaj domov! Hitro!” je rekel Nik.

“Ne!”

“Daj no prosim obrni! Prosim, prosim, prosim!” je težil Nik.

“V šoli se boš imel lepo, zdaj mi daj pa že mir!” je strogo rekla mami.

“Ne! Če bi bilo po moje, bi bilo celo leto en dolg vikend!”

“Super zate, ampak žal ni tako.” se je v pogovor vključila Lucija.

“Ja saj vem.” je rekel Nik.

“Prišli smo! Upam, da imate vse. Lep prvi šolski dan sončki moji.” nam je rekla mami.

“Jaz ga ne bom imel!” je rekel Nik.

“Nik!” mu je rekla mami, ki z njegovim odgovorom ni bila najbolj zadovoljna.

Zavila sem z očmi, ker to ni čisto nič novega.

“Mami z Lucijo bova Julijo in Luka pospremili v vrtec.” sem ji rekla.

“Dobro! Hvala pikici moji!”

Prišli sva v vrtec in vzgojiteljica je prevzela Julijo in Luka. Midve in Nik smo pa šli v srednjo šolo. Jaz in Nik v prvi letnik in Lucija v tretji letnik. Stvari smo dali v omarico, a Niku to ni uspelo ne, da bi se pritoževal.

“Joj ta omarica je tako majhna! Čisto, čisto premajhna!” se je pritoževal.

“Komaj sva prišla v srednjo šolo in ti se že pritožuješ. Kako bo šele čez nekaj dni? Boš v profesorco metal vodne balone!” sem mu zabrusila.

“Pa ti si geni!” je rekel.

“Kaj? Zakaj?” sem vprašala.

“Ja rekla si, da bom metal vodne balone v profesorco...” je rekel.

“In?”

“Ja točno to bom počel!”

“Kaj?!”

“Papa!”

“Ne, Nik počakaj!”

Nik je stekel proč in jaz sem se udarila po čelo in zavzdihnila. Šla sem po stopnicah upajoče, da se je samo šalil. A on je to razlagal njegovemu najboljšemu prijatelju Andražu. Videla sem eno dekle, ki je imelo majico na kateri je bil konj in se spomnila na Astro in malega.

RTM
S