hejjj
kot sem že rekla v komentarju pod prejšnjim delom, sem se zmotila glede imena in namesto Adrian napisala Aiden:sweat_smile:
zdaj naprej bo Adrian kot je bilo v prvem delu. Upam, da vam bo všeč

*b*Adrian:*b* Zoeeeee!! Realno js kličem 113 kr se mi zdi de neki ni ok tle.

Počutim se, kot da ne morem dihati. Kot da sem stisnjena v kot. Zaslišim sireno. Tukaj so. Jaz samo sedim v kotu na zadnjem sedežu avtobusa. Občutek imam, da se ne morem premakniti. Nekdo vstopi in jaz se zdrznem.
''Hejj, Zoe si kajne? Jaz sem Maddy '' me vpraša glas.
Samo pokimam. Nato pogledam gor, da bi videla, kdo je. Vidim policistko, zraven pa še reševalko. Policistka mi poda roko. Vstanem in ji sledim dol iz avtobusa.
''Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?'' prijazno vpraša.
''Voznik avtobusa,'' rečem in planem v jok.
''Odpeljali te bomo v bolnišnico, kjer te bodo pregledali. Prav?'' pravi.
Spet ji samo pokimam in sedem v reševalno vozilo.
Prispemo v bolnišnico. Policistka me pospremi noter. Še vedno nisem predelala, kaj se je zgodilo. Zagledam mami in ji takoj stečem v naročje. Spet planem v jok.
''Vse bo vredu Zoe, verjemi mi,'' me poskuša potolažiti.
''Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo?'' previdno vpraša policistka.
''Ne spomnim se, zadnja stvar ki se jo spomnem je, da mi je moški nekaj vbrizgal, nato pa....saj veste. Večkrat sem mu rekla ne,'' govorim v joku.
''Super ti gre, malo se spočij in se še kasneje pogovoriva. Ti je to v redu?'' reče.
Odgovorim ji:''Ja, v redu bo.''
1 TEDEN POZNEJE:
''Hej, a si prepričana, da hočes nazaj v šolo. Šele en teden je od...'' se ustavi.
''Ja mami, moški je za rešetkami, ti pa boš tako ali tako prišla po mene pred šolo,''odgovorim.
''Prav, če ti tako praviš.'' se končno strinja.
Ne skrbite, veliko bolje sem. Redno, torej vsak dan, obiskujem mojega psihologa, tako da sem bolje.
Z mami se voziva proti šoli, medtem pa naklada o tem, da moram poklicati če bo kaj narobe in podobne stvari. Ko prispemo do šole, takoj zagledam Naomi in Adriana, ki me že čakata. Sicer nekaj metrov stran drug od drugega. Ko izstopim iz avta, takoj stečem do njiju. Naomi je prva, ki opazi.
''Hejjj, a prav vidim?'' nasmejano reče.
''Jaaaaaa, končno sem dobila novo črpalko!'' rečem tudi jaz z nasmehom na obrazu.
''Ta je veliko lepša od prej,'' reče tudi Adrian.
In ja, ko sem bila stara 3 leta, so mi odkrili diabetes tip 1. Ampak sem se že navadila živeti z njim, zato sem ga verjetno tudi pozabila omeniti do zdaj.
Prvo uro imam skupaj z Ardianom, zato ga imam namen vprašati, kaj imata z Naomi.
''Hej Zoe, a veš da je bila za fiziko domača?'' me vpraša Adrian. O ne. To se ne dogaja.
Adrian vidi moj prestrašen pogled in reče: ''Ej, prepričan sem, da bo razumela.''

V glavnem ja, tole je nov del zgodbe. Upam da vam je všeč:)