Odložila sem skodelico napoljeno z vročim čajem iz katerega se je še kadilo ter oči preusmerila v prizor pred sabo. Alex ter Jane sta sedela pred mano popolnoma zatopljena v pogovor o novi seriji, ki je nisem uspela spremljati. Jane se je zahihitala ob besedah Alexa in močno zardela. Stresla sem se in mehki kodri so mi poplesovali po ramenih. Šele, ko sem se odkašljala sta se zavedla, da sedim poleg njiju.
"Mislim, da bom odšla." Sem počasi rekla ter vstala. Skodelico čaja sem polno pustila na mizi ter s pogledom poskusila najti plašč. Alex je opazil, da nekaj iščem in v trenutku mu je postalo jasno kaj.
"Ni ga tukaj." Je zaskrbljeno rekel. Pogledala sem povsod a ga nisem našla zato mi je na koncu Alex posodil svojega. Odel mi ga je okoli ramen in najina pogleda sta se srečala hitreje in bolj goreče kot je za prijatelja normalno. V očeh sem opazila nevarno hrepenenje, ki je razširila njegove zenice a nisem zdržala ter se le obrnila, plačala ter odhitela iz bara. Odeta v Alexov plašč sem sedla na avtobusno postajo ter iz žepa povlekla telefon. Dve novi sporočili.

Alex: Imaš kdaj čas, da se pogovoriva o najinih starših. Nekaj je, kar bi ti rad povedal.

Zavila sem z očmi ter kliknila na drugo ime, ki se je prikazalo na vrhu seznama stikov. Tim.
Ob pogledu na njegovo ime bi skoraj bruhnila a sem se zadržala ter telefon pospravila nazaj v žep.
"Veš, lahko bi šla z podzemno."
Sem slišala topel glas v katerem je bilo zaznati kanček posmeha. Silovito sem se obrnila ter zagledala... Oh. O.Moj.Bog. Srce se mi je ustavilo in oči bi mi skoraj padle iz jamic. Tip iz avtobusa. Sem pomislila. Tisti, ki me je ujel, ko sem skoraj padla. Še vedno je bil tako prikupen kot sem se ga spominjala. Skoraj prepričana sem bila, da ga nikol ne bom več videla. Bil je glavo večji od mene zato sem morala pošteno dvigniti glavo, da sem ga lahko pogledala v obraz. Visoka in močna postava. Njegove zvezdice na snežni belih zobeh so se še vedno sanjsko svetile in njegove oči so bile še vedno turkizno modre barve v katere se bi najraje potopila. Ko sem tako buljila vanj je vsločil desno obrv in nikomur ni ta poteza bolj pristajala kot njemu. Stresla sem se ter mu namenila nasmešek: "Včasih je bolje izbrati avtobus."
Sem dejala nato pa se namrščila.
"Zakaj ti ne potuješ z podzemno?"
Sem ga vprašala in pogled mi je zastal na rolki, ki jo je držal pod roko. Čeprav je imel ohlapen črn pulover so njegove mišice pustile svojo obliko. Zarežal se je ter si obliznil spodnjo ustnico.
"Upal sem, da te bom še kdaj srečal, nekako mi je bilo jasno, da živiš v bložini postaje na kateri si prejšnič vstopila."
Je mehko rekel nato pa sedel poleg mene in ob misli, da naju loči le nekaj centimetrov in se bi najini roki oplazili sem previdno odmaknila svojo. Nekaj minut sva v tišini zrla predse in zazdelo se mi je, da bi morala kaj reči. Ko sem odprla usta me je fant prehitel. Obrnil se je k meni ter si nadel neumen nasmešek.
"No, kako ti je ime?" Je vprašal ter me pozorno pogledal.
"Carolina."
"Lepo ime." Je zamomljal in za trenutek sem ostala brez sape.
"Ti?"
Sem ga vprašala.
"Gabriel."
Se je predstavil ter si šel z roko čez svoje svilnate lase.
"Rolkaš?"
Sem ga vprašala in Gabriel je ponosno dvignil svojo rolko.
"Jap, itak. Znaš skejtati?"
"Ne." Sem odgovorila ter zardela. Gabriel je resno pokimal.
"Te bom pa naučil."