Bila sem grozno živčna. Prvič v življenju sem počela nekaj, kar ni bilo po mamino. S tresočimi rokami sem razdrla baletno pričesko in si razmršila svoje valovite lase. Mogoče petič v življenju sem oblekla trenirko in rumen florestenčen top. Nisem bila navajena svojega popolnoma novega videza a morala sem priznati, da mi je bil všeč. Nisem bila več princeska v mamini oblekici ampak jaz Carolina. Nasmehnila sem se svoji podobi v ogledalu. Trening hip-hop tri ure pred treningom baleta je res... Nenavadno.
"Carolina! Si že pripravljena?"
Je bilo slišati iz sosednje sobe.
"Ja!"
Sem zaklicala v odgovor pomežiknila svoji novi podobi v ogledalu in odhitela k Zoe. Začenja se. To, kar sem si vedno želela.

Hodili sva po prepolni Londnoski ulici. Zoe je preko slušalk poslušala hip-hop pesmi medtem, ko sem jaz poleg nje hodila kot preplašeni kuža.

*****

"Tukaj sva."
Mi je šepnila Zoe. Stali sva pred na videz zapuščeno stavbo polno z barvnimi grafiti. Navajena sem bila urejenih, bogatih stavb. Kot Royal Ballet... In to je bilo drugače. Lahko si občutil živahnost, ki se je pletla znotraj stavbe.
"Kaj...Ti ni všeč?"
Je že drugič sklepala po mojem zaskrbljenem obrazu.
"Ah, samo pojdiva noter."
Se prhnila in jo potegnila za rokav. V notranjost stavbe ni bilo nič kaj lepše. No... Dokler ni Zoe iz žepa hlač potegnila kartico ter jo prislonila ob najnovejša vrata. Pred nama se je pokazala lepo opremljena garderoba, ki je vodila v plesno dvorano z poslikanimi stenami v živih in prijetnih barvah.
"Avdicija je čez pet minut, pohiti!"
Je zamomljala ter me poslala v garderobo.

Na avdiciji je bilo veliko mladostnikov starih toliko kot jaz. Ko sem končno prišla na vrsto so me poslali v plesno dvorano in mi zavrteli hip-hop glasbo. Medtem, ko sem plesala so me trije učitelji hip-hopa opazovali. Prepustila sem se glasbi in za spremembo izvajala preproste in živahne korake. Zdaj vem zakaj mi je hip-hop tako všeč... To sem jaz.

*****


"Dekle je nadarjeno. Zelo nadarjeno..."
Poslušala sem pogovor, ki je prihajal iz dvorane. Učitelji so se odločali koga bodo sprejeli in nisem hotela izpustiti niti ene besedice pogovora, kajti vedela sem, da govorijo o meni.
"Samo... Hči Raqel je.... Moramo jo obvestiti."
In takrat se mi je svet podrl. Prišla sem do spoznanja, da ne glede na kaj bom počela vedno bom mamina lutka, ki se ne more rešiti njenega oprijema. Ne more. Ker ne zna.
"NE!"
Sem kriknila in odprla vrata dvorane. Vse oči so bile radovedno uprte vame.