*b*SAMO ZA TO POLETJE:*b*

1. POGLAVJE:

*i*Hayley*i*

»Hayley, odpravi se! Hayley!« Se je zaslišalo iz dolgega hodnika, ki je vodil vse od kopalnice, pa do moje sobe, ter do ostalih. Bil je lep, s soncem obarvan poletni dan, zrak je imel tisti značilen vonj po poletju, ter po bližini morja. Čutila sem ga, čeprav sem bila oddaljena od morja. Včasih sem si rekla, da je to moj pravi dom, in da je tam življenje vedno boljše. In vsak trenutek bom ponovno obiskala mojega reševalca skrbi – morje.

»Hayley! Te moram res desetkrat poklicati?«


»Prihajam! Samo še minuto!« Sem zakričala, nato pa skočila iz postelje, v levo roko sem položila torbice, polne ličil, krem, pripomočkov za razne stvari in podobno, ter telefon, z desno roko pa sem potiskala poln, sinje moder kovček. Tekla sem po hodniku, moje telo pa je bilo naelektreno z neizmernim veseljem. Stopila sem v avto, kjer me je mama še zadnjič preden smo se odpeljali opomnila, če sem vse vzela, potem pa smo pričeli s potjo. *b*Morje, kmalu se vidiva. In tudi ti, Alex, obljubim, da bo to nepozabno poletje.*b*
~~~
*i*Alex*i*

Njeni nežni dotiki, njen prelep nasmeh na obrazu in njen ljubek smeh, me je celo leto opominjal na poletje, ki me je čakalo, ponovno z njo, v objemu in poljubih, ko bova ležala na plaži in drug drugemu prepevala pesmi. Hayley Cooper, na svetu nisem videl lepše, bolj očarljive punce, ki ti ukrade srce s pogledom njenih sinje modrih oči. Spoznala sva se, ko sva jih oba štela le 7 let. Oba sva se srečala prav na tej plaži, na kateri zdaj stopam, v Floridi. Še se spomnim, kako je bila ljubka, oblečena v rožnato krilo, lase je imela spuščene in nepočesane, vendar je kljub manjši neurejenosti izgledala prav očarljivo. Že takrat sem vedel, da bo ona ljubezen mojega življenja, pa čeprav je niti poznal nisem. Vedel sem, da bo ona punca, s katero se bom nekoč poročil, ne glede na vse.
~~~
*i*Pred 10 leti, Hayley & Cooper – 7 let*i*

»No, Hayley, zdaj pa v kopalke in v morje! To si si želela že celo poletje!« Sem zaslišal njeno mamo, ki je sedela zraven nje in bila oblečena v belo srajco z vzorci rožnatih cvetov rož. Objela je Hayley, nato pa je ta hitro skočila v mrzlo, morsko vodo, ki je bila tako čista in lepa, da si lahko videl v njeno notranjost. Lahkotno je plavala in se pustila, da jo nosijo valovi, s plavalnimi očali pa se je spogledovala z ribami, ki so si radovedno ogledovale, kaj se dogaja.


»Mama, poglej, riba!« Je zakričala v navdušenju, medtem pa sem jaz sedel na plaži, moji starši so šli v bližnji bar, mene pa so pustili z babico, ki je na plaži prebirala svoje knjige, vendar pa je že zdavnaj zaspala. Morda sem jo dolgočasil. Kakor sem dolgočasil tudi samega sebe. Zato sem vstal in se pognal v vodo, ki mi je takoj prinesla nasmešek na obraz. Plaval sem, in plaval, in plaval, dokler me niso začele boleti roke, in do takrat sem bil že v malo globji vodi. Ker je bila voda tako čista, sem videl vse kamne, in ribe, in vse, kar se dogaja pod vodo. Videl sem prelepo školjko, ki jo je varoval rak, in dobil sem idejo. Lahko bi nesel školjko tisti punci, ki ji je bilo ime Hayley, in jo malce očaral. Splaval sem do školjke, kar je bila mala malica, nato pa se z rakom boril, da bi dobil školjko. Na srečo mi je uspelo, in ponovno sem odplaval na površino, nato pa do plaže. Videl sem jo, kako se je igrala s peskom, sestavljala peščene gradove in se smejala. Pristopil sem do nje, in jo potepljal po hrbtu.

»Hej, sem Alex, se ti lahko pridružim pri igri?« Sem jo vprašal, ona pa je pogledala naokoli in že ji je na obrazu sledil velik nasmešek. Hitro je pokimala, in vsedel sem se zraven nje.

»Prinesel sem ti školjko, našel sem jo sam, v tisti malo globlji vodi.« Izročil sem ji školjko, ona pa jo je samo pogledovala in se čudila. Videl sem iskre v njenih očeh, in vedel sem, da ji je bilo všeč.

»Kako je lepa! Hvala! Prav v pomoč bo prišla za na vrh tega peščenega gradu!« Njen nasmeh je bil tako čudovit. »Kako si sploh splaval v tisto globoko vodo in se potem še potopil do dnu? Jaz si ne upam … mislim, da so tam pošasti, v globinah.« Je dodala in me prestrašeno pogledala.

»Ja, malo je strašljivo, vendar veselje in radovednost prekaša strah. Rad imam pustolovščine, zato me za veliko stvari ni strah. Pa ti, imaš rada pustolovščine?« Sem ji rekel in se ji nasmehnil, medtem pa oblikoval streho enega izmed gradov.

»Ja, obožujem jih! Vendar večino časa moram sama opravljati te, saj je moja edina prijateljica moja babica. V šoli so nesramni ljudje, in vsi se brigajo sami zase!« Njen jezen obraz je bil prav ljubek.

»No, lahko sva midva najboljša prijatelja, in skupaj raziskujeva skrivnosti morja!« Sem se nasmehnil.

»Ja, seveda! Ojoj, čisto sem pozabila povedati svoje ime! Joj! Hayley je. Hayley in Alex, vedno in za vse večne čase, najboljša prijatelja!« Je zakričala in mi skočila v objem. Takrat se je začela najina skupna zgodba.

-----
Hejlala, sončki! Ja, prav vidite, nazaj sem na Pisalnici, in tokrat imam namen biti bolj aktivna tukajle, vsaj za to poletje, ker se navezuje zgodba na poletje, in ne morem pisati novih delov sredi jeseni, ali pa zime, ali pa kaj takega... no, razen če se bom zmislila, da bo dogajanje med zimo ali pa pomladjo. Kakorkoliiii, tukajle je obljubljena nova zgodbicaaa, upam, da vam je všeč! :kissing_heart: Sama komaj čakam nadaljevati s pisanjem tegale, ker sem končno našla temo zgodbe, ki mi je zelo, zelo všeč pisati. Poletna romanca. In še zdaj, ko imam veliko časa, lahko spišem VSE. Vsaj upam, da bom ostala consistent. :kissing: No jaaa, danes vidimo samo začetek zgodbe Hayley pa Alexa, naših glavnih junakov. If yall want to see kako zgledata, lahko narišem pa pripnem sliko v Hvalilnici. Zgodba danes je šla malo v preteklost, ko sta bila stara 7 let (currently sta 17) in v bistvu njun prvi pogled se opisuje, prvi obisk ipd.
Uživajte te sončne dni in jih izkoristite na polno!!! :whale2::ocean::sun_with_face:

Vaša Shine <3

Ne smem pozabiti na *b*POSEBNE OMEMBEEE*b*! :clap::clap::clap: Ta del je posvečen Rachel, moji zelo zvesti bralki in zelo, zelo, zelo fajn prijateljici, ki mi vedno stoji ob strani, pa vedno piše zelo lepe komentarje in je moja največja spodbuda pri pisanju zgodb. Zelo sem vesela, da sva postali prijateljici in hvaležna sem za vse najine klepete. Tudi ona sama piše zgodbe, Čas brez sonca, končala je že Prepovedano ljubezen (uspešnica btw), pa piše tudi poezijo in je profesionalec, in je res worth it prebrat vse, kar piše, ker se počutiš kakor da bereš dela pod rokami prave pisateljice. Hvala za vse srce <33333