Yellow vsi moji dragi naročniki ali pa random prebiralci PIL strani. Upam da vam bo zgodba všeč. Napisala sem jo nekaj časa nazaj delam pa na 8. delu saj sem 4,5,6,7 že končala vendar niso objavljeni. Sorči, bodo pa če zberem plus 10 lajkov Ne hejtat prosimm. (: PLUS: Kako uporabljam tolele: Navodila za hitro oblikovanje.
HVALA dragi ludeki:blush::kissing_heart::innocent::sunglasses:, Miny





San Magisco
Živijo! Jaz sem Evelin kmalu bom dopolnila petnajst let, prepoznaš me lahko po zlato rjavih laseh in mali postavi, tako me nikakor ne moreš zgrešiti. Rada imam živali, posebno Haskije z njihovimi črnimi očmi in belo sivo dlako, ki se pozimi tako lepo zlije z čudovito okolico. Naša družina in še malo katera se je z posebnimi močmi rodila na zemlji. Večina se jih je v drugem svetu. Vsak dan v vsakem kraju je en vhod, en čaroben vhod, ki ga lahko odklenejo ali vidijo le posebni. Tisti. Ključ za prehod je ogrlica, ki jo dobijo ob rojstvu. Vrata odkleneš tako da se dotakneš ogrlice si jo prisloniš na prsni koš, tako se ti vrata pokažejo a odpre jih lahko le tisti vilin, ki ni bil izgnan ali mu je bil prepovedan vstop v deželo onkraj zemlje. Vrata so se mi odprla okoli desetega leta saj takrat gremo mi vilinci v šolo. Moja ogrlica je rdeče roza barve z zlatimi naborki in vrtnico, vsaka čarobna moč ima svojo barvo. Jaz imam moči rastlin in vode. Ta dežela se imenuje San Magisco (beri: San madžisko). Nekam čudno a ne? Te spominja na kaj? Na San Francisco? Seveda to ni to. To je drugače! To je čaroben svet, med tem, ko je mesto San Francisco navadno in pusto od vsega avtomobilskega zraka. V San Magiscu je šola Oxford, pa nenavaden Oxford ta je za vilince in vilinke. Tam se učim že slaba štiri leta. Kjer imam prijateljico, ki se je tam že rodila. Ime ji je Isabella, ko pride na obisk v moj svet jo kličemo Iza.
»Evelin! Daj no! Mudi se nama!« To je moj najboljši prijatelj Thierry, tudi on je iz normalnega sveta in skupaj hodiva v San Magisco. Včasih, ko sva bila še mlada vilinca, ki se še navajata vihteti palico, sva si izmišljevala vse možne besede tvoriti v čim manj smiselne uroke, ki sploh niso delovali. Grem, točna moram biti. Roko položim na verižico in z Thierryem vstopiva v San Magisco. Vsak vilinec ima varuha – majhni ptički določene barve za določeno čarovnijo. Moj je pastelno roza barve z zlatim kljunčkom. Thierryjev je pastelno modre barve z zelenim kljunčkom, saj so njegove moči led in sneg. Srečava Isabello. Od kar ju poznam vem da sta si všeč. Isabella je všeč njemu in obratno. Večkrat sem želela da se izpovesta ampak sta preveč sramežljiva, da bi si povedala če prav oba mislita in čutita ISTO. Imam pač sramežljive prijatelje. Ne bi mi škodilo malo adrenalina.
»Evelin!« vpijeta na enkrat, češ, da že zamujamo k pouku. Odhitimo k pouku. Danes učiteljica Kvakin (kličemo jo kar Kvaka) razlaga kako brzdati moči da se ne prelevijo v temno magijo. Ja res je, da obstajajo temni vilinci. Isabelli razlagam med učiteljičinim pametovanjem o tem kako in kaj. »Punci!« prekine naju Kvaka. »Kaj se pogovarjata, mladi dami? Lahko bi povedali celemu razredu. Gotovo jih zanima.« želi odreagirati prijazno a vem da znotraj postaja rdeča in jezna kot kuhan rak. Ne dopušča klepetanja med uro. Nikakor. Od copota do naju in nama reče še enkrat: »Ali prideta povedati celemu razredu?« Z Isabello hitro od cepetama do lebdečega katedra. »Ja no.. Hm.. Pogovarjali sva se… O…« Isabella z nogo vrta v tla saj zdaj tudi ona ni več mirna »Daj ti, prosim…« Mi zašepeta. »Pogovarjali sva se o tem, da temni vilinci še vedno obstajajo in podobno!« Ustrelim kot iz topa. Učiteljica pa: » O. Temni Vilinci so obstajali. V črni hosti so se skrivali in se hoteli zlivati z vilinci v večjih mestih, ko so se tako na skrivaj pripravljali so nekega dne udarili! Mesta so bila zrušena, kmetije oropane. Zavladal je kaos. Nekje daleč v gozdu na jasi pa je živel Henrik. On je bil mlad in pameten. Hitro je koga ugnal. Tako je slišal za kaos na drugem delu gozda. Odločil se je da to prepreči! Odšel je….« še vedno vrti jezik kot zmešana in se ne ustavi. Glava postaja težka počasi se sklanjam nad mizo in sladko zaspim.

»DIN, DON, DIN, DON zaspanka. Zvonec je zvonil, gremo.« me zbudi Thierry. Ne želim ustati. Niti če je… »Zadnja ura pouka je!« hihitavo pribije Isabella. Zbudim se v polni hitrosti pograbim šolsko torbo in ključ, odhitim do vodnjaka. Vedno pred uro čaranja zahtevnejših urokov grem k vodnjaku, če mi palica še deluje in ali še imam pri sebi ključ in vse knjige urokov. Vse imam. »No, kje sta zdaj? Kam sta šla.« Opazim ju pred učilnico za čaranje. Odhitim. »Kje sta bila?« »Kje si bila ti?« vpraša Thierry
»Jaz sem šla tja kamor grem vedno pred uro čaranja!« »Ne ubadajmo se s tem, grem zdaj k uri! Drugače jo bomo zamudili! Brez kreganja!« Isabello redko kdaj vidim razdraženo. Ampak zdaj je bila, saj kot tudi jaz ima rada ure čaranja. To je res zakon!
Učitelj, ki mu nobeden ne ve imena kličemo ga pa: Jabolka, ker je malo bolj okrogel in lase ima rdeče barve, je za danes imel pripravljeno prav posebno uro. Učili smo se kako narediti Združen urok- to pomeni da svoje moči združiš z močmi drugih in ustvariš Združen urok, »UAU«. »Vsi skupaj prosim v pare, ki sem vam jih določil in na mizo dajte svoje palice in knjige!« Jabolka kar ni mogel skriti navdušenja nad današnjo uro in sploh današnjimi rezultati. Thierry in Isabella sta bila skupaj v paru. Jaz sem bila z Danayo. Ona je popularna. Pa ja! Še uroka ne zna izgovoriti pravilno. Malo sem nepotrpežljiva, ker palico uporablja samo za množično pudranje in še pudranje. »Nehaj no. Imava bolj pomembnejše zadeve za početi« pribijem. Danaya pa ne odneha in trdi »Saj nimaš pojma kako je pudranje pomembno!?«. »Konec debate! Odloži! Vzemi knjigo in najdiva urok, ki nama bo najbolj všeč!« ko ji končno dopovem najdeva urok. Izbrali sva si urok ognjemeta. Raznobarvnega ognjemeta. Izgovarjava urok po dolgem in po čez. Iskrica. »Ne deluje najbolje. Poskusiva še enkrat. Kaj praviš?« Vpraša Danaya. »Ja, seveda tokrat se poskusiva bolj z mislimi osredotočiti na rezultat.« Poskušava. Iskrica. Nič. Manjši ognjemet. Nič. »V sto triinštirideseto, gre najraje!« Ognjemet bušne in poči. Vsi se ozremo v nebo. Čudovito! Bleščeče iskrice tvorijo čudovite oblike. Ura je bila popolna. Po dolgem in lepem dnevu se vržem v posteljo in začnem brati mite o temnih vilincih. Nisem vedela da so ti znali pričarati prašiča, ki leti. Od smeha sem se začela valjati po postelji kot hrošč. Noč je bila dolga. Veter je glasno bučal. »Ne morem spat!« me je prešinilo . Telefon vtipkam Isabellino cifro. »Kaj je Eva?! A ti sploh veš da je ura… Pa koga briga ura. Zakaj kličeš?«. »Ne morem spat« ji jasno odgovorim in preklopim na video. Is se vstane in z njenimi modrimi očmi naredi krog »Pa kaj kličeš za to? Popi en čaj pa bo! Jaz moram res zaspati! Jutri je test.«. Telo mi zmrzne v trebuhu imam kamenje (ne dejansko, vklopite domišljijo), rečem: »Kajjjjjjj? Is, zakaj mi to poveš zdaj?«, »Kako prosim? Ti si bila zasanjana in si zaspala med uro! Ne jaz zdaj pa prosim pusti me spat!« poslovi se in prekine klic. Mogoče sem res malo kriva jaz ampak… eh, koga slepim! Jaz sem zaspala med uro, naj zaspim še zdaj z prazno glavo jutri pa je test. Zakopljem se med odejo in se namrščim »Zakaj… JAZ!!?«.