hej folkc<33
js sm zej zčela pisat eno novo zgodbo, ubistvu zgodbo Cimetovi srčki od začetka, pa ne dogaja se za božič.
uživejte
P.S. kratek del je

------------------------------------------

*b*1. Poglavje: Komplimenti*b*, 1. del

7.5. 2025
Poskušala sem se osredotočiti na zgodovino. Navadno me je zanimala. Danes pa ne. Danes sem strmela v zaveso bakrenih ravnih las pred seboj. Na Anjine lase.
Pri zgodovini se nikoli ni zgodilo nič lepega. Nič posebnega. Danes pa ne. Danes pa je pred mano sedela Anja. Bila sem obsedena z njenimi lasmi. Prijelo me je, da bi ji šla z roko skoznje, a sem to poskušala odmisliti. Spremljala sem vsak njen premik. Ko je učiteljica zapustila razred, se je obrnila k prijateljici in zagledala sem njen obraz. Strmela sem v njene temno rjave oči, nos, ki se mi je zdel prelep, da bi zares obstajal, in njene rožnate ustnice.
*i*Popolno za poljubljanje,*i* je bila moja prva misel. Poskušala sem jo odgnati in si dopovedati, da ne smem razmišljati tako. Učiteljica se je vrnila v razred in prisilila sem se, da sem pogledala v zvezek.

Karla, moja prijateljica, me je s komolcem sunila v roko. Z očmi je pokazala na Mateja, ki je sedel nasproti nje. Odkimala sem. Matej je bil fant, ki mi je bil všeč dolgo nazaj, v šestem razredu. In Karla je mislila, da mi je bil še vedno všeč. Po skoraj štirih letih. To bi bil pravi čudež. Fantje mi nikoli niso bili všeč tako zelo kot dekleta. Na srečo tega nihče ni vedel.
»Ti ni bil on všeč?« je zašepetala. S kotičkom očesa je opazovala učiteljico za zgodovino, ki je nekaj tipkala na računalniku medtem ko bi mi morali prepisovati snov.
»Ne,« sem odvrnila.
»Oh.« Zastrmela se je v zvezek. Pogledala sem Mateja, ki je zdaj strmel vame. Odmaknil je pogled.
Hočete vedeti, kdaj sem se zaljubila? V Anjo. No, ne vem. Nekje na koncu osmega razreda sem se počasi začela zavedati, da mi postaja všeč. In potem mi je bila vedno bolj všeč. Zavedati sem se začela tisti dan, ko smo igrali odbojko. Bila sem grozljivo slaba v tem, zato je učiteljica Anjo določila, da se mi pomaga naučiti servis. Takrat sem jo pogledala in se zavedela, da sem bila vedno, ko sem mislila, da je to le občudvanje, v resnici zaljubljena.

In kot vedno je prišel dolgočasni razvlečeni glavni odmor. Večinoma sem opazovala Anjo, ki se je umirjeno in prijazno pogovarjala s fanti in dekleti. Morda sem strmela. Kaj pa vem.
»Kaj je to, Lenja?«
Skoraj me je zadel srčni infarkt, ko sem ugotovila, da Anja stoji za mano in smehljajoče gleda v mojo skicirko.
»Uh nič.« Zaprla sem zveščič.
»Lepo rišeš. Lahko pogledam?« je previdno vprašala. Bila sem preveč osupla, da bi odgovorila, zato sem ji obotavljajoče dala zvezek. Ko je listala po njem, so se Anjine oči razširile od navdušenja. Na srečo v ta zvezek nisem narisala nje. Če bi, bi bil tole pravi hudič.
»Si kdaj šla na kak natečaj?« je vprašala.
»Hm? A, ne, nisem,« sem odvrnila. Anja mi je vrnila zveščič. Postrani me je pogledala.
»Zakaj ne?«
»Kaj pa vem.« Moj najbolj priljubljen citat. Jaz ničesar ne vem.
»Morala bi iti,« mi je svetovala. Potem so jo poklicale njene prijateljice in skupaj z njimi je odšla skozi vrata učilnice. Moje srce je razbijalo vsaj toliko kot miši.
*i*Anja je govorila z mano. Anja je govorila z mano. Rekla mi je, da so slike lepe. Govorila je z mano. Rekla je, a bi lahko šla na natečaj. Da sem v nečem dobra. Pohvalila me je.*i*
Moje misli so ponavljale: *i*Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja. Anja.*i*