Nov del, uživajte<3

Sivo mesto, pomlad, noč
Ura je 23:11. Čas za spanje sem že zdavnaj prekršila. Že dve uri bi mogla sladko spančkati. Še vedno sem v Čitalnici. Odprem okno in vdihnem mrzel nočni zrak, v katerem zaznam vonj po borovcih. Zavem se, da je noč topla, zrak pa kljub temu mrzel. Tedaj v mojo glavo pribrzi misel. Ta misel je, da bom prekršila najstrožji ukaz trenerjev. In ta ukaz je bil: Nikoli, nikoli ne prestopi obzidja Sivega mesta. In jaz, največja kretenka naredim ravno to. Po grčastem kamnu se previdno spustim na tla. A to ni bila edina zaščita Sivega mesta. Tam je bil globok jarek. Vsaj deset metrov globok. Bil je obramba za take kot sem jaz, da jim kaj takega le ne bi prišlo na misel. A volkodlaki imajo povečano mišično moč. Jarek, širok dva metra, seveda bi ga lahko preskočila, če bi si vzela dovolj zaleta. Vzela sem si zalet, in v popolnem loku preskočila jarek. Pristanem na drugi strani. Takrat pa zaslišim rjovenje. Fak. Na zmaje pa nisem pomislila. V nekaj sekundah se spremenim v volkodlaka. Vrtela sem ušesa. Šele po kakšni minuti pa sem ugotovila, od kot dejansko rjovenje prihaja. Pogledam v jarek. Pod mano, v jarku leži zmaj. Jarek je preozek, da bi razširil krila in poletel. Tudi skrit je dobro. Veliko zmejev se ujame vanj. In te zmaje uporabljamo za ubijanje. Prikličem magijo. Njena svetloba nežno brli. V globini vidim, kakšne barve je. Vidim vsako podrobnost. In tedaj se zavem, kateri zmaj v bistvu to je "Lunin zmaj" Šepnem. Rešiti jo moram. Nujno. Če me bo ubila, bo tako bolje za obe, presodim. Skočim v globino jarka. Trdo pristanem na tleh. Zajavkam, ampak ne želim, da bi zmajevka v meni videla plen. Poberem se. Z velikim zanimanjem me gleda. Črne oči izražajo radovednost. "Nič ti ne bom. Prišla sem ti pomagat" Šepnem. Zagruli v odgovor. Je bila to pritrditev? Počasi se približam njenemu krilu. Zarenči. "Nič ti ne bom. Mirno" Ponavljam. Dotaknem se njenega krila. V milisekudi se obrne k meni. Zarjovi. Zatulila sem nazaj, z vso močjo. Utihnila je, in pustila, da opravim z njenim krilom. Nato sem priklicala veter. Ujel se je v njena napol razprta krila. Začela se je dvigovati. Nežno je je veter odložil na tla. Sedaj pa je nastopila težava. Kako za vraga naj pridem ven? Nenadoma zmajevka v vso hitrosjo švigne proti meni, brez da bi se ustavila, zgrabi v mojo majico in z enim samim odrivom poletiva ven. Odloži me na travo. "Hvala" šepnem, in jo pogladim po glavi. Nenadoma zaslišim glas, nežen, a mogočen. "Tebi hvala. Brez tebe bi kmalu postala ražnjič" Obnemela sem pogledala sem zmajevko. Izgledalo je, kot, da mi je pokimala. Glas je ponovno spregovoril. "Ja, zmaji se znamo z drugimi bitji pogovarjat v mislih. Ko enkrat osvojiš to, ni več težko. Poskusi" Brez napotkov, brez vaje. V mislih oblikujem stavek. Pošljem ga zmajevki. Kmalu dobim odgovor. "Tako ja" Navdušrno ji odgovorim "Si dobila?!" Zmajevka ponovno pokima. "Kako ti je sploh ime?" Vprašam. "Strupena Mesečina" Odgovori. "Tebi?" "Klavdia" Tedaj se zavem, da je že nov dan. 00.09 "Oprosti, ampak moram it" ji pošljem. Pokima. "Te zapeljem. Sedi na moj hrbet" Sedem za njeni lopatici. Dvigne se. Z orjaškimi krempji se oklene kamnitega zidu. Sedem na okensko polico. "Se še vidiva kaj" Ji rečem. Pokima in odleti v nočno nebo.
V sobo se vrnem tiho, kolikor le lahko. "Si le prišla" Fak. Edvard. Sicer je čisto v redu, a kljub temu. Če sredi noči prideš domov...