*i*Vse je megleno. Tečem. Kaj sem? Kje sem? Začutim zasledovalce. Ozrem se. Ljudje na konjih. Tečem hitreje. Pogledam noge, in ugotovim, da sem žival. Zasledovalci so mi že zelo blizu. Tečemo po gozdu. V upanju, da jim pobegnem, zavijem v največje goščevje. Pred sabo ne vidim niti metra. Nenadoma se vse razjasni in pred seboj zagledam zasledovalce. Hitro se obrnem, ne da bi pogledala kam. Čakaj. Se spomnim. Te gozdove poznam. Spomin nanje je meglen, a vseeno ostaja. ln v tistem trenutku, v svojih mislih zagledam prepad. Ne v resničnosti, v glavi. Vem, da je pred mano prepad, zato se poskušam čim hitreje ustaviti. Skoraj mi uspe, ko mi spodrsne na listju. Začutim, da sem izgubila tla pod nogami, ter se hitro oklenem trave. Oziroma se je poskušam. Namesto rok imam šape, ki niso bile narejene za to. Cepnem v prepad. Umrla bom. Pomislim, ko štrbunknem v ledeno mrzlo vodo. Potegne me v vrtinec. Porabim vse moči, ko se poskušam izvit. Nanadoma me nekaj grobo in boleče zgrabi. Potegne me ven, in se nasmehne. "lmamo jo" Njegov glas je robat, grob.*i* Z globokim in hitrim vzdihom se zbudim. Hlastnem za zrakom. "Zmajska Vila" Šepnem. Vrtinec srebrnkastih, svetlečih las naznani njen prihod. "Ja?" Vpraša, kot da je prišla na klepet. "Čudne sanje sem imela" Ji povem. "Vem" Mi odgovori. "Kaj so bile?" Jo vprašam prestrašeno. "So resnične?" Vilin obraz se zresni, na njem ni niti kančka veselega vzdušja. "Ja" Odgovori s presenetljivo tihim, tresočim glasom. "Kaj misliš, da so bile?" Me vpraša. Nimam časa za take igrice, pomislim, a kljub temu odgovorim. "Naselila sem se v drugo bitje" Rečem. Pokima. "Ja. V lisico"
"Ubil jo je" Rečem tiho. Samo pokima. "Res jo je" Hotela sem zavpiti nanjo, naj bo že bolj zbrana, bolj trezna, a je bila radovednost premočna. "Zakaj so jo tako zavzeto lovili?" Žalostno odkima. "Ker ni bila navadna lisica. V sebi je imela neverjetno, naravno magično moč" Logično. "Ubogo bitje" Šepnem. VIili se oči zasvetijo, ko nenadoma nekaj spozna. "Vzemi svoje najljubše, predstavi jim zmaje, pripravite se za odhod in odidite in Sivega mesta. Čim hitreje" Reče s čudnim glasom. Nato izgine. Jaz pa kriknem glasneje, kot sem hotela. Vrata moje sobe se odprejo, z Emino na čelu, sledečim Edvardom in z Larsom na koncu. "Rekla je, naj jima predstavim zmaje. Naj gremo od tu. Čim hitreje" Bilo mi je vseeno, kaj si o tem mislita Emina in Lars, Edvard bo že vedel. "Potem pa jima moremo zmaje predstaviti takoj, ne? Oblečimo se" Izgine iz sobe, Emina in Lars pa se ne premakneta, in srepo strmita vame. Z nizkim glasom ju napodim ven. Obotavljaje se vendarle odpravita. Ko nase zvlečem hlače in majico, se vsi štirje zberemo pred mojo sobo. Emina in Lars nista niti malo zadovoljna, ko pa jima povem o zmajih in o tem da sem neka zmajevska princesa, o koščeni verižici okoli vratu in o pač vsem, pa prav tako nista videti najbolj zadvoljna. "Zakaj nama nisi tega takoj povedala?!" lzbruhne Lars. "To je noro!" Všeč mi je, da se brat veseli, čeprav Emina ni kazala niti malo veselja. Bolj je bila videti, ko da je v šoku. Pridemo do Čitalnice. Očitno sta Mesečina in Princ že čakala, v trenutku ko odprem okno, priletita na grčasti kamen. Emina se skrije. Lars je videti prestrašen in vesel hkrati. "Emina, boječka, pridi ven" Zakliče. Emina se počasi prikaže. Z Edvarjem se na zmajih počasi spustiva na tla. "Vržita sedla!" Zakličem. Vržeta jih. Njuna teža me preseneti. Kolena mi klecnejo, a me Mesečina z glavo podpre, da ne padem. Nadenem ji sedlo. Prepričam se,da je varno pritrjeno in se zavihtim vanj. Mesečina ponovno zaskovika, tokrat dvakrat. Izza dreves se prikažeta dva zmaja. En rožnat, ki je popolnoma očaral Emino, ter en rdeč, z dvema glavama, ki je požel veselje pri Larsu. Štiri niti so se začele viti ena proti drugi. Zagledam Vilo, ki tiho izreče urok, in podvoji moje ter Edvarjevo sedlo. Potem se razblini. Emina se previdno namesti na rožnatega zmaja brez kril, Lars pa precej samozavestno skoči na rdečega. Mogoče malo preveč samozavestno, saj se je zvrnil na drugo stran. Ko se je stokaje pobral, je počasneje zlezel na zmaja, ki ga je ponesel dol. Sledil mu je rožnat zmaj, ki se je preprosto odrinil od zraka. Pristala sta na tleh. "lme ji je Rdeča Groza" Razburjeno pove Lars, ko poskuša namestiti njeno sedlo. "Mojemu je ime Rožnat Strup" Ko Lars ob tem prasne v smeh, ga ona brcne. Ko se prepirata, se z Edvardom zaskrbljeno spogledava. "Misliš da je res kakšna nevarnost blizu?" Pokimam. "Sama je rekla da ima tisočletja izkušenj... Jaz ji bom zaupala" lzrazi nekaj podobnega strinjanju.
Potem smo poleteli en krog. Zdaj sedimo na travi pod obzijem, fanta se navdušeno pogovarjata v mislih, midve pa pleteva držala za roke, ki bi pomagala k boljši stabilnosti jahačev v zraku. Emina je nekje našla močno vrv, jaz pa naravno okrasje. Svojo pletenino sem potegnila Mesečini čez glavo. "Popolno. lzgledaš kot inijanski zmaj" Se nasmehnem.
Dan se je bližal koncu, zato smo opremo pospravili v Čitalnico. Nenadoma se je prikazala Vila. Larsu in Emini sem že prej povedala zanjo, ampak sta bila kljub temu malo presenečena. "Nevarnost je blizu. Pripravite se. Še danes" Razblini se.