Vasica Dol pod Vrhovi je bila znana po dveh stvareh: po gostih meglicah, ki so skoraj vsak večer zagrnile pokrajino, in po starem dvorcu na robu gozda, ki je že desetletja stal zapuščen. Nihče ni natanko vedel, kdo je bil zadnji lastnik, in nihče si ni upal blizu — razen Marte.

Marta je bila mlada študentka zgodovine, ki se je poleti preselila v vas, da bi raziskala legende o dvorcu. Po več mesecih raziskovanja stare arhive, govoric in dnevnikov je našla nekaj, kar ji ni dalo miru — zapis o dekletu, ki je izginilo v megli natanko pred 78 leti, 17. oktobra. Točno danes.

Tistega večera je vzela svetilko, beležko in zbrala pogum. Hodila je po gozdni poti, dokler ni prispela do železnih vrat, ki so se brez najmanjšega škripanja odprla sama od sebe.

V dvorcu je vladala tišina, kot bi ga zrak sam pozabil. Marta je sledila hodniku, ko je zaslišala oddaljene korake — a ne svoje. Bili so tihi, lahki, skoraj kot hoja otroka. Sledila jim je v sobo, kjer je bila stara razbita zibka in ogledalo, ki ni odsevalo njenega obraza.

Na tleh je ležal zvezek. Odklenila je vezavo in na prvi strani pisalo:

"Če bereš to, pomeni, da sem ti pustila vrata odprta. Ne naredi iste napake kot jaz. Vse, kar vidiš, ni resnično. Tiste, ki pridejo po megli, ne iščejo pomoči. Iščejo družbo."

Za njenim hrbtom se je zaslišalo tiho smejanje.