Vse se je začelo tistega deževnega večera, ko se je Jakob vračal po zapuščeni gorski cesti proti domači koči. Dež je padal v debelih, težkih kapljah, megla je visela nizko in se oprijemala dreves kot mokre roke, ki ne želijo spustiti. Cesta je bila polna blata, kamenja in luž, ki so se svetlikale kot temne oči.

Jakob je bil vajen samote. Živel je visoko v hribih, daleč od ljudi, kjer je tišina noči tako globoka, da se zdi, kot da posluša nazaj. Toda tisti večer je čutil, da nekaj ni v redu. Nekakšen nemir, šibko praskanje v prsih, ki ga ni znal razložiti.

1. Srečanje z nečim, kar ne bi smelo obstajati

Ko je prišel do ovinka, je zagledal nekaj svetlega na cesti. Sprva je mislil, da je to plastenka ali kak zavržen predmet turistov. A ko se je približal, se mu je srce stisnilo.

To je bila lutka.

Ne navadna lutka; imela je porcelanasto glavo, razpokano kot pajkova mreža, in oči, ki so bile tako temne, da se niso svetlikale. Oblečena je bila v starinsko, umazano obleko iz blaga, ki je bila premočena od dežja. A najbolj srhljivo je bilo, da je bila postavljena natanko na sredino poti, kot da jo je nekdo odložil namenoma.

Jakob se je nervozno nasmehnil. »Nek otrok jo je izgubil,« si je rekel in stopil čeznjo.

Ko je naredil dva koraka naprej, je zaslišal:

TAP. TAP. TAP.

Kot da bi nekdo hodil za njim. Obrnil se je.

Lutka je stala nekaj metrov bližje kot prej.

Seveda – tega ni mogla.

»Veter... ali pa sem se zmotil,« je zamrmral. Ni hotel razmišljati o alternativah.

2. Hiša, ki ni bila več njegova

Ko je prispel do svoje koče, je bilo okno rahlo priprto, čeprav je bil prepričan, da ga je zjutraj zaprl. Vrata so bila odklenjena. Znova – ni želel pretirano razmišljati.

Ko je zakuril peč, si je natočil čaj in se poskušal umiriti, a nelagodje je naraščalo. Dež je bobnal po strehi, veter se je zaganjal v zidove, a znotraj je bilo še nekaj drugega.

Šepet.

Komaj slišen.

Ne človeški. Bolj kot šelestenje papirja, ki ga premika veter, a ritmičen, skoraj melodičen. Jakob je dvignil glavo.

Prihajal je iz hodnika.

Stopil je bližje. Hodnik je bil temen, razen šibke svetlobe petrolejke, ki je migotala v kotu. Šepet se je okrepil. Kot da nekdo stoji tik ob njem in izgovarja besede, ki jih ne razume.

»Halo?« je vprašal.

Kar je sledilo, je bilo kot da bi hiša zajela sapo.

Potem pa:

KRRR...
nekaj je počilo v kuhinji.

Jakob je stekel nazaj. Na mizi je ležalo nekaj, česar ni pustil tam.

Lutka.

Njene mokre lase so viseli preko robu mize. Oči so bile obrnjene naravnost vanj.

Tokrat si ni mogel več lagati.

Ni je prinesel v hišo. In nihče ni mogel priti ponoči v takem vremenu.

3. Noč, ki se ni hotela končati

Lutko je odnesel ven in jo vrgel v gozd. Tekel je nazaj v hišo, zaklenil vrata, prižgal vse luči. A ko se je usedel na posteljo, je čutil nenavadno težo v zraku. Kot da je nekaj prisotno.

Poskušal se je prepričati, da pretirava. A potem je prišla tista noč.

Sredi noči ga je prebudilo praskanje. Počasi, počasi, počasi…

PRASK.
PRASK.
PRASK.

Prihajalo je spodaj, iz vhodnih vrat. Nekaj je drselo po lesu. Kot nohti.

Jakob je segel po baterijski svetilki in tiho stopal proti vratom. Ko je pogledal skozi kukalo, ga je oblila ledena kri.

Na pragu je bila lutka.

Stala je pokonci. Sama. In nekaj je bilo drugače.

Njene oči niso bile več temne. Bile so bele, brez zenic, bleščeče v temi.

In njena usta …

so bila malo odprta.

Šepet se je vrnil. Glasnejši.

Ni vedel, ali prihaja iz lutke ali izza njega.

4. Stvar v gozdu

Ko se je odločil, da mora zbežati, je vzel ključe, odprl zadnje okno in stekel v gozd. Dež ga je udaril v obraz, a tekel je, dokler ni izgubil občutka za smer. Za seboj je slišal šepet, ki se je mešal z vetrom. Enkrat se mu je celo zazdelo, da sliši drobne korake.

Po nekaj minutah je zagledal staro, propadajočo lovsko kočo. Vrata so visela na polomljenih tečajih, a bila je vsaj streha nad glavo. Ko je vstopil, je najprej opazil, da je prostor poln prahu in pajčevin. Nato pa:

Na steni je visela risba.

Otroška risba.

Na njej je bil narisan gozd. Sredi gozda je stala hiša. Pred hišo je bil moški – in ob njem lutka.

Lutka je bila večja od njega.

Pod risbo je pisalo:

“Ne moreš je zavreči. Ona najde vse.”

Jakobu je zastal dih.

In takrat je v temi zaslišal:

TAP. TAP. TAP.

Kot drobni koraki na lesenih deskah. Najprej daleč. Potem bližje. Bližje. Bližje.

5. Konec, ki še vedno traja

Ko se je obrnil, je zagledal lutko, ki je stala v vratih koče. Tokrat je bila suha. Njen obraz ni bil več razpokan – bil je gladek, popoln, skoraj živ.

Usta so se ji počasi razlezla v širok nasmeh.

In šepet je postal razumljiv:

“Zdaj si moj.”

V istem trenutku so se odprle vse luže v gozdu, kot bi jih nekaj predramilo. Iz njih so se dvignile stotine majhnih, porcelanastih rok. Vlekle so se proti koči, proti njemu.

Jakob je poskusil zbežati, a pod nogami je začutil hladno porcelanasto dlan.

In ko je zavpil, je njegov glas pogoltnila tema.

++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
To je moj način psanja. Če vas kaj moti mi napišite v komentar