V temni ulici, le nekaj kilometrov stran od bližnjega mosta, sta živela Anabelle in njen mož Mike. »Čas je,« je Anabelle v strahu izgovorila. »Vse bo v redu,« jo je potolažil Mike. Anabelle se mu je nasmehnila. Ulične svetilke so se ena za drugo ugašale. Takrat se je videl, le mimoidoči Anabellin in Mikov avto. Peljala sta vse do porodnišnice, kjer se je njun avto vstavil na parkirišču. Anabell je počasi hodila, v upanju, da bo tega kmalu konec. Bila je noseča. Njun otrok, je bil že na poti. Pri porodu je imela Anabele nekaj težav. Takrat je dojenček le prišel na svet.
Anabelle in Mike, sta jo po 1 mesecu poimenovala Evie. Bila je pol človek (torej polčlovek in pol žival) , a njuna starša, tega nista vedela. Tik po 1. letu Evieiine starosti, je Anabelle umrla. »Mami?« Je po tiho vprašala Evie, ko je sedela na kavču z Mikom.
2 dni po tem, je bil pogreb. Mikova mama, ga je tolažila. »Mike, vse bo v redu,« »Ko bi le bilo,« ji je s solzami v očeh odgovori Mike. Evie ga je objela.
Po bližnji poti domov, se je v grmovju zaslišal hrup. Mike je pogledal levo in desno, a ni bilo ne duha, ne sluha, kdo bi lahko bil tam. Skomignil je z rameni. Odpravila sta se domov.
Takrat je na vrata nekdo pozvonil. »Grem jaz, kdo ob 21.00 uri hodi po hiši,« odprl je vrata. »Kaj za…« Klicala sem na pomoč, ker so v hišo pozvonili vlomilci. »Evie, reši se,« mi ji je klical Mike. Po glavi ji je skakalo tisoč stvari. Bila je še majhna. Kako naj 5 letnica ve kam mora iti, če je ves ta čas tičala v hiši? Ne ve. Vse v svoji moči je naredila, da je ubogala Mika.
Stekla je po ulici. Tekla in tekla je, dokler se ni vsa zadihana vstavila. Pred sabo je videla slaščičarno, a kaj, ko ni imela nič denarja. Za vsak slučaj je vstopila, a takrat…
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Napisala:Sladkorček
Popravila ter objavila: upaj


lp shooting star (to sva midve s Sladkorčkom, podpisovali se bova kot SU)
lep dan še naprej