Hi :wave:!
Obljubljeno objavljam svojo grozljivko. Pa strašljivi preostanek Halloweena :jack_o_lantern: ...
1. DEL
Tam, daleč stran od zadnjih mestnih luči, nam svoj obraz pokaže škotska pokrajina. Razteza se daleč v dolžino in širino, da je kar ni in ni konec. V njej se skrivajo visoki hribi, polni gozda, ki pohodnike kar kličejo k sebi. Nad njimi so hinavski oblaki, ki kdaj spustijo svoje kaplje, kdaj pa se le pozibavajo na nebu. Pod vsem tem pa je skritih na stotine jezerc, ki so kakor pika na i tej pokrajini.
In ko smo ravno pri jezerih - eno še posebej še izstopa. Njegovo ime se glasi Loch Ness. Morda je dom pošasti Nessie? Kdo ve, kaj se skriva pod njegovo gladino ...
*
Tisti večer je v mestu Inverness* zelo močno deževalo. Zdelo se je kot da kapljam dežja kar ne bo konec. Kmalu se je že nočilo in vse hiše so imele že ugasnene luči. Le v eni je še svetila luč.
"Teta Sandra, ne moreva spati!" je zaklical na vrhu stopnic najstniški fant.
"Že grem, George!" je odvrnila teta Sandra in začela hoditi po stopnicah do sobe.
"Teta Sandra, kdaj bo tega neurja konec?" je nejevoljna rekla deklica, ki je sedela na postelji.
"Ne vem, Hannah," je odgovorila teta Sandra in si popravila pramen rjavih las. "Ampak imam idejo." Teta Sandra se je usedla na posteljo, zraven nje pa sta se George in Hannah usedla. Zelo ju je zanimalo, kaj ima teta v mislih.
"Kaj je?" je radovedno vprašala Hannah.
"Povedala bi vam rada resnično zgodbo," je odgovorila teta Sandra. "Nekega dne sva z mamo šli k njeni prijateljici, ki je delala v hotelu ob Loch Nessu. Oh, spomnila sem se datuma! 11. oktober 1953 - štirideset let nazaj!
No, nazaj k zgodbi. Bilo je prečudovito vreme - brez enega oblačka. Ko sva se vozili, je bilo polno zastojev. Bilo je res ogromno turistov. Kdo pa ne bi šel v tako čudovito pokrajino v takšnem lepem vremenu? Hodili sva po pločniku, ki je bil speljan zraven vode. In tako sva prispeli do hotela in obiskali mamino prijateljico. Nič posebnega.
Ampak še isti večer sem po radiu slišala nekaj grozljivega. Popoldne je bilo vso nebo nad jezerom v črnem. Še zdaj mi ni jasno, kako, če je bilo dopoldne tako lepo. A tukaj pride grozljivi del. Tudi jezero je bilo obarvano v črno. Tako lepa modra barva se je spremenila v to vranjo barvo. In na jezeru je bil obris. Nessie. Bila je na obrisu. Kot da že to ni dovolj, pa je še na jezeru ... plavalo truplo neke ženske."
Takrat je udarila močna strela, za njo pa se je slišal grozljivo dolg grom. Otroka sta si komaj upala dihati. A ne zaradi strele in groma, temveč zaradi tega, kar sta ravnokar slišala.

*Mesto na Škotskem, blizu Loch Nessa

2. DEL
"Ugotoviti moramo, kaj se je zgodilo!" je predlagala Hannah, ko je ponovno zbrala pogum.
"Verjetno so ugotovili," je rekel George. S svojimi zelenimi očmi je pogledal teto. "Kajne?"
"Bile so raziskave, ampak kmalu se o tem ni več govorilo in šlo je v pozabo."
"Potem bomo mi ugotovili!" je še kar vztrajala Hannah.
"Ljubica, saj veš, da moja sestra in vajin ati zagotovo ne bi dovolila. Prenevarno je." Teta je pobožala nečakinjo po njenih pšenično svetlih laseh in upala, da le pozabi na to.
"Potem raziskujemo na skrivaj!"
"Hannah ...," jo je bil sit George.
"Kakšen strahopetec si, Georgie!"
"Nehajta!" se je vmešala teta. "Šli bomo raziskat, kaj se je zgodilo." Hannah je bila vidno zadovoljna. "Ampak, moramo ostati skupaj. Nikar ne pozabita - to ni le navadno raziskovanje, to je nevarna misija."
*
Naslednji dan so se vsi trije odpravili na pot. Teta je naredila obilen zajtrk, nato pa so se odpeljali iz mesta proti jezeru. Georga in Hannah bi običajno pokrajina navdušila, čeprav sta bila tu že mnogokrat. Ampak kar sta slišala od tete, ju je odvrnilo od navdušenja.
"Kako bomo raziskovali, ko pa je toliko turistov?" se je spraševal George ob množici turistov, ki jih je videl skozi okno.
"Brez skrbi, vem skrivnj kotiček ob jezeru," je odvrnila teta, George in Hannah pa sta se pogledala.
Teta ni bil nič kaj manj skopa s podatki o tem kotičku. Kaj pravzaprav misli, sta George in Hannah videla šele, ko sta so prišli tja. Avto so parkirali ob cesti in pešačili po kamniti potki skozi iglavce. Ko so prišli do jezera, je bila pred njimi manjša kamnita plaža s pogledom na mogočne hribe in večino jezera. A tu ni bilo nikogar. Verjetno, ker je tak odmaknjen kotiček, je sklepal George.
Vsi trije so se usedli na kamne in za nekaj minut so se predali čudoviti tišini in okoliški lepoti. Nato se je nenadoma teta nekaj spomnila. Nekaj, kar se ni spomnila že leta.
"George, Hannah, preusmerita pozornost name za trenutek, prosim." Otroka sta se takoj obrnila proti svoji teti. "Spomnim se, da sem videla nekaj, ko sva z mamo hodili proti hotelu. Kot sem že omenila, sva hodili po pločniku blizu vode. Mama se je nekaj metrov stran od hotela pogovarjala z neko znanko. Dolgočasila sem se in pogledala sem proti vodi. Nenadoma sem videla dolg zelen rep, ki je za nekaj sekund pokukal z vode, potem pa zopet izginil pod vodo. Bilo je daleč stran, na čisti sredini jezera, zato nobeden verjetno ni opazil."
"Au!" je zastopala Hannah.
"Kaj je, Hannah?" je vprašal George.
Hannah je vstala in pogledala proti kamnu. Na njem je bila zelo majhna steklenička. Pobrala jo je in si jo ogledala podrobneje. "Tu je ... pepel." Teta je stekleničko vzela in jo odprla. V pepelu je bilo majhno pismo.
"En etsev, v jak es etajadop," je prebrala teta. "Kaj za hudiča je to? Škotska angleščina ne more biti, znam jo!"
"Vsako besedo moraš brati od desne," je ugotovil George. "Piše: Ne veste, v kaj se podajate."