V mestecu ob reki, kjer je vsaka ulica poznala tvoje ime, je živela Lara – knjižničarka z neustavljivo ljubeznijo do starih knjig in še starejših skrivnosti. Njena najljubša ura dneva je bila tik pred zaprtjem knjižnice, ko je sonce skozi vitraže metalo zlate vzorce po tleh in vse za trenutek utihnilo.

Nekega deževnega popoldneva je vstopil neznanec. Mokra jakna, kovček in pogledi, ki so govorili več kot besede. Ime mu je bilo Mark, raziskovalec, ki je iskal knjigo, ki naj bi bila izgubljena že več kot stoletje – "Pisma pod uro".

Lara je zavihala rokave in pomagala. Med policami sta razkrivala več kot samo prah – zgodbe, smeh, spomine... in kmalu tudi čustva.

V knjigi, ki sta jo končno našla skrito za dvojno polico, so bila pisma dveh ljubimcev iz leta 1894. Pisali sta si Ana in Klara, obe iz mesteca, a zaradi časa in družbe skrivali svojo ljubezen. Pisma so si izmenjevali tako, da jih je ena skrivala za staro uro na trgu – vsak petek ob pol osmih.

Mark in Lara sta se odločila – vsak petek bosta tudi onadva hodila tja. Sprva iz spoštovanja do zgodbe, potem pa iz navade... in nato iz potrebe po bližini.

Nekega petka Mark ni prišel.

Lara je sedela na klopi, ura je odbila pol osem, veter je listal strani njene knjige. In tam... med platnicami enega izmed pisem – novo pismo. Pisano z enako roko kot stara, a v novem črnilu. Markovo.

"Če bereš to, pomeni, da si prišla. Kar pomeni, da si še vedno moja Lara. In to je vse, kar potrebujem vedeti. Sledi srcu. Sledi uri."

Mark je odšel iskat enega izmed izgubljenih originalov v tujino – a je pustil vse namige, da se bo vrnil, točno ob pol osmi, ko ura na trgu znova odbije...

In Lara je čakala. Z nasmehom.