Nov del je mal zamudu vem ja. Ampak so mi starši vzeli telefon in ja...
Pa sem opazla da je prejšnji del zelooooo kratek. Se opravičujem.

"Ja sem opazil, da ne moreš. Jaz pa te ne morem pustiti tu," me prepričuje.
Globoko vdihnem. In nato izdihnem. Pomovim. Strah me je. Normalno. Opazim, da je brat na robu solz. Skrbi me. Močno. Ko se Blaž nekaj odloči, tako tudi ostane, ne glede na vse. Strah premaga mija jeza.
"Prav, poskusila bom," se odločim.
"Kaj pa, če te peljeva v prikolici?" vpraša Eva.
Z Blažem jo zmedeno pogledava, ona pa zavije z očmi kot kakšna influencerka.
"Tamle je," nekako zjamrano reče.
In res tam je. Kako sem lahko tako slepa? Vedno pazim vsako podrobnost. Koga briga. Zaslišimo prepir.
"Ta čudak in g. Podrepnik." sklepam.
"Kaj?" me zmedeno vpraša Blaž.
"Ni važno. Zmankuje nam časa! Gremo!" rečem.
Eva stečo po neke vrste prikolico. Dvigneta me in položita notri. Znova začutim vrtoglavico. Vse me boli. Blaž pripomni, da bi morala na dieto. Odvrnem mu, da tudi njemu ne bi škodilo. Zavije z očmi. Nadaljujemo pot do razpotja. Nenadoma zaslišimo krik. Krik presenečenja. Ne bi rekla, da dobrega. Verjetno je tisti čudak. Na razpotju zavijemo na levo. Kmalo najdemo lestev. Eva najde lekadol v žepu in vztraja naj ga vzamem.
"Ampak jaz ne jem tablet, če mi jih ne priporoči zdravnik," ji povem.
Blaž pa vztraja. Na koncu jo res vzamem. Kako zanimivo, bolečina popusti. Zaradi tablete seveda. Kmalu pridemo do jaška, ki vodi gor. Zraven majhnih vratc visi lestev. Prva spleza Eva, jaz nato pa še brat. Saj ne morem verjeti. Rešeni smo. Odpravimo se direktno na policijsko postajo. Ko vsopimo, nas vsi čudno pogledajo. Razpacani smo in umazani. Pa tudi ne naspani.
***
"Opravili ste odlično nalogo gospodična." me pohvali gospod policist.
"Hvala," se zahvalim.
Nato se vsi odparavimo domov s prizorišča.
Čez nekaj časa pride pismo naslovljeno name. Brzojavka iz Londona. S plačanim odgovorom. V njem piše takole:
"Draga gospodična Glednik!
Čestitke za uspešno rešen primer. Pokazali ste se kot odlična detektivka. Takih ljudi nam zelo primankuje. Prosili bi vas, da se nam pridružite pri delu tukaj v Londonu. Bili bi počaščeni. Pozdrav,
Scotland Yard
Za trenutek neham dihati.
"Kaj praviš?" me vpraša brat.
"Ne... ne vem..." negotovo odvrnem.
"Moraš iti! Ni kaj razmišljati," me prepričuje brat.
"Pa ti?" nisem sigurna.
"No s tabo grem. Našel sem dobro ponudbo za službo."
"Prav," odvrnem odločno.

Konec

No v bistvu pride nadaljevanje pod novim naslovom. Bye
Baletgirl11🩰