Sophie je ležala na svoji postelji, zavita v odejo do brade, a kljub toploti je v njenem srcu vladal hladen nemir. Strop nad njo je bil zamegljen, kot da se noč zavlačuje samo zato, da bi imela več časa za razmišljanje — ali pa za trpljenje.
Misli so ji nenehno uhajale k Davidu.
Spomnila se je, kako jo je prvič poljubil. Njegove ustnice so bile takrat tople in mehke, a hkrati odločne. Spomnila se je njegovega pogleda, modrega, tako modrega, da se je včasih zdelo, kot da vanj zre nebo samo. In njegovih svetlih las, ki so se mu vedno rahlo povesili čez čelo, ne glede na to, kako pogosto jih je popravil z roko.
Takrat se je zdelo vse preprosto. Čisto. Iskreno.
Zavzdihnila je. V prsih je začutila znano zbadanje, tisti neprijetni občutek, ko srce čuti dvom, ceprav glava še ni zbrala vseh dokazov. Saj je bilo vse v redu, kajne? Bil je prijazen, nežen… bil je David.
In vendar je v njem nekaj postalo… drugačno. Nekaj v njegovem pogledu, v negovi tišini.
Obrnila se je na bok in si z roko nežno obrisala oči, a solze so kljub temu tiho polzele po licih.
Sophie je nekaj časa ležala tiho. Solze so se počasi ustavile, ostal je le pekoč občutek v očeh in rahlo zategvanje v prsih. Zdelo se ji je, kot da ji bodo misli raznesle glavo, če jih ne bo nekako spravila iz sebe.
Počasi se je dvignila v sedeč položaj, s tresočo roko prižgala namizno lučko in iz nočne omarice potegnila svoj dnevnik. Bil je rahlo obrabljen, z modro platnico in z zvezdico, ki jo je nalepila že pred leti. Dnevnik je bil njen svet, edini kraj, kjer si je lahko priznala vse, tudi tisto, česar si ni upala izgovoriti naglas.
Odprla ga je na prazno stran in globoko vdihnila. Prsti so se za trenutek ustavili nad peresom.
*i* Če že ne morem govoriti z njim, bom govorila tukaj,*i* si je mislila.
Nato je začela pisati.
*b* Dragi dnevnik, *b*
Ne vem, kaj se dogaja z Davidom. Vse je bilo tako lepo, skoraj prelepo. Njegovi poljubi, njegovi nasmehi, njegov glas… Bila sem prepričana, da čuti enako kot jaz.
Ampak v zadnjih dneh je drugačen. Oddaljen. Tih. Kot da me gleda, a me ne vidi več.
Včasih pomislim, da si samo domišljam. Mogoče sem preobčutljiva.
Ampak srce me boli. In kar ne morem se znebiti občutka, da nekaj skriva pred mano.
Pogrešam njegove strastne poljube, njegove nežne roke ki so me objemale… ležanje na tavi in strmenje v njegove oči…
Pogrešam ga. Tistega starega Davida.
Ampak morda… ga sploh nikoli nisem imela.
*i* Sophie *i*
Ko je zaključila z zapisom, je stran nežno zaprla, dnevnik stisnila k sebi in ugasnila lučko.
A še preden se je ulegla nazaj, se je v njej zbudil tihi glas, skoraj nežen upor:
*i* Če se nekaj dogaja, hočem izvedeti. Hočem resnico. Pa naj bo še tako boleča. *i*