Živjo, tu je že 17. del.:grinning::smile: Uživajte!:heart::green_heart::purple_heart:

»Če sem že v postelji, ZAKAJ ME NISI PUSTIL SPATI?!« začnem razjarjeno tuliti na Adriana, ker se naenkrat počutim zelo zaspano. Adrian samo skomigne in se odpravi iz sobe. Ko sem sama začnem razmišljati, kaj se mi je danes zgodilo, ampak sem tako utrujena, da potonem v globok spanec.

Zbudi me Adrian. »Aiana Riley Perkinson. TAKOJ SE ZBUDI!« hitro odprem oči. Brat me redkokdaj pokliče z obema imenoma in priimkom in če me že, to sigurno nekaj pomeni.
»Kaj je?« zagodrnjam. Adrian mi zdaj še bolj ogorčeno reče. »Ura je devet zjutraj, jaz pa sem izvedel, da moramo zaradi gneče na cestah in letal v London že jutri navse zgodaj zjutraj! In to mi je stric povedal šele pred dvema urama. Najbrž zato, ker prej na gnečo sploh ni pomislil. Ampak preidiva k bistvu. Čim prej spakiraj vse kar potrebuješ. Kovček sem ti že prinesel. Jaz grem spakirat svoje stvari.« Takoj za tem odkoraka iz sobe in za seboj (kolikor je mogoče glasno) zaloputne vrata. Jaz samo obmirujem na postelji. Nekako sem vesela, da gremo v London že jutri, po drugi strani, pa bom doma samo še en dan!« Hitro se preoblečem. Takoj po zajtrku si že začnem kopičiti vse stvari. Takoj se odlčim, da bom dala učbenike na dno kovčka, ubistvu že praktično zaboja (tako je velik) in oblačila ter obutev na vrh. Takoj se lotim dela. Vse obleke lepo zložim na dno. Pri čevljih mi to vzame več časa. Potem so navrsti učbeniki. Tisti od Dixy Nilstenn Bahec: Astronomska luna magije je tako vabljiv, da se mu ne morem upreti in ga začnem brati.

1. poglavje
Je luna luna?

Za vse je luna luna, a kaj je luna za magične ljudi? To je dobro vprašanje. Znanstvena veda, ki jo že leta proučujejo različni magistrsko-magijski strokovnjaki za astronomijo in luno so nam zagotovili...

Stavka ne morem prebrati do konca, ker v sobo vstopi Adrian. »Mislil sem, da pospravljaš,« me jezno ogovori in gre iz sobe. Zato nimam izbire in zaprem knjigo. Nato jo z ostalimi vred potisnem v kovček. Vanj spravim še ostale stvari. Samo še kotel mi ostane. »Ampak kako naj dam v kovček ogromen kotel?!« se ogorčeno vprašam. Položim ga na odprt kovček. Takrat se kovček od vznotraj poveča, tako, da je za kotel čisto dovolj prostora. V sobo spet pride Adrian. Zdaj je videti prijaznejši. »Si že pospravila?« me vpraša. Pokimam mu. »Super,« me pohvali. »Še dobro, da si, ker smo odhod prestavili na danes ob sedmih zvečer. Gneča na cestah se je še povečala.« Osuplo ga pogledam. »Ampak to pomeni, da imamo do odhoda le še eno uro časa. Poslovit se grem od mami in očija.«


Se nadaljuje...