Živjo! Tukaj je nov del, uživajte!

»A bi poskusili pecivo?« O, ja seveda,« mi takoj pokima mami. Vsedemo se za mizo. »Ohoho, kako je dobro!« vzklikne oči. Stavim, da tega sam ne bi znal narediti Julian!« se zasmeje mama. »Haha, res smešno Emily!« ji odkrito pove Julian. »Oh, koliko je že ura. Ariana, Adrian, pojdita spat,« nama vkaže mami. »Ampak mami!« vzkliknem. »Prav, prav,« se vda mami. »Ampak samo še eno uro!« Zazvoni mi telefon. »Kaja me kliče,« povem mami, dvignem telefon in odidem iz kuhinje. »Živjo Kaja,« se ji oglasim, ko pridem v sobo. »Želela sem ti voščiti za rojstni dan. Mogoče sem malo prezgodnja, ampak na tvoj rojstni dan se bom šla vpisat na novo šolo in ti takrat ne bom mogla voščiti,« mi pove Kaja. »O, hvala, se ji zahvalim.« »Aja, pa še to sem te hotela vprašat. Kam boš šla pa ti to leto v šolo. Rekla si, da se boš vpisala na neko v Londonu. Jaz bom šla pa v Ljubljano. Škoda, da ne moreva biti še v stari šoli, ampak je samo do 5. razreda,« mi reče Kaja. »Ja prav imaš, v London grem. Super zate, da se boš vpisala na šolo v Ljubljani. Baje so nekatere odlične,« ji rečem potem pa se spomnim, da naj bi pismo za vpis na šolo v Londonu dobila šele na 12 rojstni dan. Malo me zvije pri srcu. Kaj, če pisma sploh ne bom dobila?!« »Ariana, me še slišiš?,« me vpraša Kaja »Kaj, aja, ja slišim te. No... Pogrešala te bom.« Ji odgovorim.« »Jaz tudi tebe. Adijo,« mi reče Kaja potem pa prekine. V sobo vstopi Adrian. »Ana, je kaj narobe?« me vpraša. »Ne, ne... Nič ni,« se mu malo zlažem. »Oh Ana, vem, da je nekaj narobe. Je to zaradi nove šole?« me vpraša Adrian. Končno ugotovim, da mu ne morem lagati, ker me predobro pozna. »Ad, lepo, da te skrbi zame ampak res ni nič.« Adrian me zdaj pogleda tako, da vem, da mu moram povedati resnico. »Ja, res me skrbi glede šole. Kaj če mi pisma sploh ne bodo poslali.« Adrian se zasmeje. »Še vsem so ga. Celo tistim, ki še niso imeli 12. rojstnega dneva. Če jim ga ne bi poslali tako ali tako ne bi mogli v šolo, ker ne bi imeli pisma. Tudi jaz sem mislil, da ga ne bom dobil, tisti trenutek, ko sem bil star 12, pa se je kar znašlo ob meni.« Začudeno ga pogledam. »Obljubim, da ti bom podrobnosti povedal na tvoj rojstni dan. »Ampak, zakaj starša še nikoli nista prišla v tvojo šolo? In kako si sploh zvedel zanjo. »Saj sem ti rekel, da ti bom podrobnosti povedal na tvoj rojstni dan. Razen, če ti bo že vse jasno.« »Na kaj namiguješ?« ga vprašam. On samo skomigne kar mi gre na živce. Potem se odpravi iz sobe. Začnem si ogledovati slike šole. Hudo mi je, da se s Kajo ne bova več pogosto videvali. Riley in Kaja piše pod eno izmed fotografij. V šoli so me vsi, celo najboljša prijateljica klicali po mojem drugem imenu, Riley. Nisem jim zamerila saj mi je bilo to ime tudi pri srcu. Ariana je preveč dolgo. Tako me pač kličejo doma. Odločila sem se, da se bom na novi šoli predstavila z imenom Riley.Vse slike z mano in s Kajo sem si začela pospravljati v kovček. Hudo mi je bilo, ker sem vedela, da se bova videli samo še čez poletje. V tolažbo mi je bilo vsaj to, da bodo v šoli v Londonu vsi novi in si bodo začeli iskati prijatelje. Vsaj tako bom imela več šans. Tudi Adrian je tako dobil svojega najboljšega prijatelja.«

Se nadaljuje...