Živjo! Tukaj je 7. del. Uživajte!

Ko sem se zjutraj zbudila je bilo vse tiho. Bil je moj 12. rojstni dan! No, do njega je bilo še nekaj ur, ampak vseeno! Kolikor se je dalo tiho, sem se preoblekla v najlepšo obleko kar sem jih imela. Bila je rožnate barve. Imela je zelen pas z mašnico in srebrne kristalčke. Po opisu se je res zdela otročja, ampak na pogled... Na pogled je bila prekrasna. Nadela sem si tudi lepo srebrno verižico, na kateri je bingljal angel. Na ušesih sem imela dolge srebrne uhane, ki so se skladali z verižico. Bila sem si zelo všeč, a sem se hitro spomnila, da se ne smem le ogledovati, ampak si moram še umiti zobe, nahraniti Miškota... Odpravila sem se v kopalnico. Tam je bil že Adrian. »O, Ana, dobro jutro. Vse najboljše ti bom voščil ob enih, ko boš imela dejansko rojstni dan!« »Dobro jutro,« se namrdnem. »Ti je všeč moja obleka?« »Ja, ja, ja lepa je,« mi odvrne Adrian, ne, da bi me sploh pogledal. »Fantje,« zmajem z glavo in se posvetim sekalcem. Adrian si zobe medtem že umije in odhiti iz kopalnice. »Pa nahrani še Miškota,« mu zavpijem, ko ga že ni več, saj upam, da me bo slišal in ga bo dejansko nahranil. Medtem se posvetim še kočnikom in kasneje podočnikom. Ko si umijem zobe si počešem lase, se pogledam v ogledalo in pohitim v dnevno sobo. Tam je že stric Arthur. »Miška moja... Mislim Ariana,« se hitro popravi, ko ga prebodem s pogledom. »Dobro jutro! Za rojstni dan ti bom voščil ob enih, ko ga boš dejansko imela.« »Dobro jutro,« mu zagodrnjam nazaj in zavijem z očmi, saj je že drugi, ki mi ni voščil. V sobo pride še mami. »A, tukaj si Ariana. Ja vse najboljše!« »Hvala!« se razveselim zraven pa zamrmram nekaj o tem, da je edina, ki mi je voščila. Tega na srečo ni slišala, saj bi bila drugače panika. V sobo pride še oči. »Vse najboljše Ariana,« mi vošči. »Hvala.« Zdaj sem že bolj vesela, ker sta mi voščila vsaj dva. »Počakaj, z očkom greva po darilo zate,« mi veselo pove mami. »Vidva mi ga bosta dala kasneje, kajne?« vprašam Arthurja in Adriana. »Točno tako,« mi rečeta v en glas. Mami in oči sta se z darilom že vrnila v dnevno sobo. Izvoli ljubica. »Hvala, se jima zahvalim in začnem počasi trgati darilo. Ko ga odprem do konca v njem zagledam telefon. »IIIII, hvala mami, hvala oči.« Vidim kako medtem stric in Adrian prhneta. »Usposobiva ga,« mi predlaga očka. Pokimam mu. Adrian medtem pogleda na uro. »Do enih je še nekaj ur.« »Aha,« mu pokimam. »A bi gledali kakšen film?« Zdaj zgledajo vsi bolj zadovoljni. Na televiziji prištimam film Harry Potter in Kamen modrosti. Film sem že velikokrat gledala, ampak mi je tako všeč, da ga ne morem nehati. Pa še, približno enako stari so kot jaz. Vedno sem si želela imeti čarovniško palico. Ubistvu sem si še bolj želela, da bi tak svet dejansko obstajal. Vedela sem, da to ni mogoče, ampak sem si ga vseeno poskušala predstavljati. Film se je začel.

Se nadaljuje...