Obljuba držana, je sicer zelo pozno, ampak je še vedno prvi april, in tukaj je nov del SMR. Hmm... le kaj boste bralci_ke izvedeli tokrat?? Anyways, uživajte!
*b*Content warning/ vsebinsko opozorilo: preklinjanje*b*

-----------------------------------------------------------------------------------------

Mel je samo prikimala. Ni hotela razkriti, da ima ona včasih tudi takšne misli, in po pravici gledano, zakaj bi? Saj je ne bi razumel.
Začela se je predvajati pesem, ki je bila zelo drugčana od tega kar je Melody doslej slišala na Connorjevi playlisti.
“Kaj pa je to? Ne zdi se kot nekaj kar bi ti poslušal.”
“Eh, samo uvod moje najljubše serije.”
Pogledala je na levo. Kot vsakič doslej je bilo vzvratno ogledalo obrnjeno tako, da Mel ni videla odseva ogledala. Spraševala se je, ali je to namerno.
“Kaj pa je tvoja najljubša serija?”
Ozrl se je proti njej, “Se danes lahko ne pogovarjava več?”
Mel je presenečeno strmela vanj, preprosto ni verjela, da bi lahko kaj takega rekel.
“Da ne boš mislila,” je nadeljeval “ to nima veze s tabo, samo nočem se navezati na nekoga v resničnem življenju, v prijatelskem smislu mislim.”
“Zakaj si tak?”
Connor je samo zavzdihnil, in zmajal z glavo, da mu je pramen las padel čez oči.
“En dan boš že razumela. Ali pa ne.”

Do konca vožnje nobeden od niju ni rekel niti besede več. Marissa je imela prav, tip je čudak, je pomislila Mel, ko je hodila proti šoli.
*b*****b*
Connor je s pogledom iskal prazno mizo v šolski jedilnici, a je bila na njegovo žalost pri vseh ena oseba ali več. Zapazil je svojega najboljšega prijatelja Quinceya, ki je sedel pri mizi v kotu. No, po resnici povedano, bivšega najboljšega prijatelja. Čeprav sta se prejšnje šolsko leto veliko družila v šoli kot tudi izven šole, sta se to leto (na Connorjevo prošnjo) nehala družiti izven šole, in sta se pogovarjala izključno samo po telefonu, ali pa kdaj pred začetkom pouka.

Spet se je ozrl proti Quinceyu, ki je tokrat pogledal gor, in mu pomahal. Zavzdihnil je. Saj ne, da se ne bi hotel usesti poleg njega, ampak ni hotel, da ga spet začne spraševati o tem, zakaj sta se nehala tako veliko družiti.
Na koncu je le popustil, in se šel usesti k svojemu prijatelju.

“Ej model, midva se pa že dolg nisva pogovarjala, kak si kej?” Je navdušeno vprašal Quincey, čigar temno-rjavi kodrastii lasje so segali do ramen. Prav zato je ga kdo včasih rahlo zbadal, da izgleda kot punčka, ampak njega to ni motilo.
“V redu,” je zdolgočaseno odgovoril.
“Vidim, da še vedno rad ješ česnov kruh.”
“Seveda.”
“Kakorkol, si že videl ta novo punco iz prvega letnika?”
“Katero?”
“Dej ne bodi neumen, sej veš, uno emo punco k je skoz v črno oblečena? Meni se zdi prava mačka z tistim črnim črtalom okol oči.”
“Kaj, a ti je všeč?”
“Ne, pa tebi?” Je z istim zbadljivim tonom vprašal nazaj Quincey, in pri tem pomignil s glavo, da so mu njegovi kodrasti lasje zanihali naprej.
Connor se je trudil, da se ne bi začel smejati. Da bi bila Melody njemu všeč? Saj jo je komaj poznal, in ni videti kot da bi imela skupne interese. Le kaj bi on s punco, ki jo zanimajo vampirji in kriminalke?

Nekaj sekund sta bila nato oba tiho, in jedla kosilo, dokler ni Quincey spregovoril.
“Zakaj pa se ne pogovarjava tok kot sva se prej?”
Njegov sogovornik je samo skomignil.
“Glej, če je to zaradi gre za tistega, ki se je zgodilo poleti-", je začel, a Connor ga je prekinil.
“Nekako gre za to, samo, samo…” zavzdihnil je, “ne vem kako naj ti to pojasnem.”
“Vsaj probi pojasnit.”
“Zdaj ne morem, nekdo lahko sliši.”
“Model, a si resen? Sej veš, da skor cela šola ve-“
“Niti besede več o tem,” je ostro zasikal Connor, in pri tem Quinceya prebadal s pogledom.
*b*****b*
Mel je tekla gor po šolskih stopnicah do drugega nadstropja kjer je imela omarico. Samo še tri minute je imela do naslednje ure, in učilnica do katere je imorala pridti, se je nahajala v tretjem nastropju. Zadihana je pritekla do svoje omarice, jo odklenila, in ravno ko je iskala svoj učbenik, so ji vsi zvezki in učbeniki, ki so bili v njeni omarici, padli ven in se razsuli po tleh.
“Sranje!” Je siknila, in začela hlastno pobirati vse padle zvezke.
Slišala je, da se nekdo približuje, in iz kotička očesa zaznala je, da se ji je nekdo pridružil pri pobiranju zvezkov. Ko je vstala, je osuplo spoznala, da pred njo stoji Jeremy, katerega oči so si ogledovale plakate na njeni omarici, in v rokah drži nekaj njenih zvezkov. Njegove oči so se preusmerile na njo.
“Imaš pa zanimiv izbor plakatov, ali nam poskušaš s tem kaj dopovedati?”
Še vedno rahlo osupla je izpulila zvezke iz njegovih rok, in se pognala naprej po hodniku.
“Pa le hitro teci, da ne zamudiš na uro, Drakulova hči!” Je zaklical za njo.