Dober večer! Kako hitro teče, smo že na osmem delu dragi bralci! Upam da vam bo všeč! Prilagajam zadnji stavek od prejšnjega dela, da se lažje znajdete.
--------------------------------------------------------------------------------------

Ravno takrat pa je v Melodyjini sobi nekdo potrkal na vrata. Odprla so se, in v sobo je stopila Grace, s knjigo v rokah. Odkašljala se je, nato pa rekla: "Glavna junakinja je ravnokar našla svojo prijateljico mrtvo pred hišo, z razparanim želodcem." Tako kot je ponavadi naredila, ko je včasih šla k sestri, ter komentirala dogajanje v kakšni knjigi, če se ji je zdelo zanimivo.

"Kaj si rekla?" Je vprašala Melody, in se ozrla proti vratom. Dolgi lasje so ji zaplapolali, ter padli čez ramo. V nasprotju s sestro, kateri lasje so bili skoraj vedno speti v čop, je imela Mel svoje lase spusčene ali pa v kitkah če se ji le dalo. "Ej, tale knjiga je moja, vrniti mi jo rabiš, kleptomanka!" Je nekoliko jezno odgovorila.

"Že prav, že prav," je odvrnila z nasmeškom, odložila knjigo na tla, ter stopila čez vrata. Istočasno je to storil tudi njun maček Burger, ki je nato skočil na posteljo, kjer je zaspal. Grace se je sprehodila do mačka, in ga pobožala. "Ali tudi tebi govorijo tiste srhljive zgodbe v šoli?" je mimogrede vprašala sestro.
"Kaj? O čem pa govoriš?" Je presenečno odgovorila nazaj Mel.
"No, moji sošolci so mi že pravili zgodbe o tisti graščini tam na hribu," je rekla in pokazala čez okno sestrine sobe. Točno čez cesto, eno ulico stran, je bil hrib, na vrhu katerega je stala ogromna stara graščina.

"Recimo, da so tam duhovi pa da so ljudje, ki so tam prvotno živeli, umrli zaradi prekletstva, in baje da je nekdo se odločil stikati tam notri, ampak to že potem, ko so vsi ki so tam živeli bili že mrtvi, in je tisti stopil čez vrata, in je takoj umrl."
"Ah daj daj, to so samo zgodbe," je odvrnila, in zamahnila z roko."Samo prestrašiti te hočejo, to je vse."
"Kaj res?"
"Ja. Zdaj pa bi te prosila če lahko greš iz moje sobe, ker želim biti sama."
"Naj ti bo," je odgovorila in šla iz sobe.
Trenutek zatem je Mel odprla brskalnik na telefonu in vtipkala notri poizvedbo za 'Graščina v Ravenwoodu'. Saj ne da je verjela tem zgodbam, samo želela je izvedeti več. Hitro je dobila kar nekaj rezultatov. Večinoma so bile novice, vendar ni bilo nič srhljivega tam. Edina srhljiva stvar, ki jo je našla, je bil podatek, da je družina, ki je živela v graščini, bila umorjena. Tole je zlovešče, a to ne pomeni da je tisto kar sem slišala od Grace, bilo res, se je opomnila.

Naslednje jutro v šoli je tako kot ponavadi bila oblečena vsa v črno, in na sebi je imela svoje najljubše uhane v obliki netopirjev, za razliko od tistih, ki jih je ponavadi nosila. Ravno je odklenila svojo omarico, ko je prišla mimo Amber.

"Jutro, o danes imaš pa druge uhane."
"Ja, sem se odločila za majhno spremembo." "Mimogrede, ali mogoče veš-" je začela, ampak jo je prekinil glas.

"Živjo novinka! Jaz sem Sam, lahko mi pa praviš tudi Samantha." Je veselo pozdravilo dekle na njeni desni. Imela je črne lase, tako kot Mel, le da so bili njeni precej krajši, segajoč le do ramen. Za kovinsko uokvirjenimi očali so se skrivale temno modre oči, take barve kot globoko morje.

"Kako pa je tebi ime?" Je še vprašala, ter se pričakujoče zazrla v Mel.
"Jaz sem Melody, ampak vsi me kličejo Mel."
"O poglej kdo je tu, Wednesday, in še dve, hm, kako naj rečem,... zanimivi osebi." Je pripomnil Jeremy, ki je ravno prišel mimo.
"Ali se mi samo zdi, ali je manj nesramen od tiste kr@ve, ki jo ima za punco?" Je vprašala Sam. "Ah, pozabita, ne odgovoriti na moje vprašanje." Odzdravila je, ter se napotila naprej po hodniku.

"Torej, kaj si me hotela prej vprašati?"
"Zanima me, zakaj je toliko srhljivih zgodb o tisti graščini na hribu, ali so vse to samo urbane legende, ali dejansko verjamete v njih?"
"Ti bom razložila. Torej, leta 1955, so našli vse pripadnike bogataške družine ki je tam živela, mrtve, s sobarico vred. In ker ni bilo nobenega osumljenca, za katerega bi lahko zagotovo trdili, da je bil tam v času umora, in ker so odkrili da je eden izmed članov družine se ukvarjal z nekim čarovništvom ali karkoli je že bilo, so pač nekateri sklepali, da so bili duhovi krivi."

"Rad bi dodal še nekaj, prosim ne hodit tam not, ker je stavba najverjetneje zelo nestabilna, in se lahko kaj komu zgodi." Je rekel nekdo. Amber je zaprepadena strmela v Melody, oziroma nekam za njo.
"Kaj pa je?"
"Connor je rekel tisto. Komaj kdaj spregovori s kom, razen če nekaj rabi, ali pa je nujno."
"Misliš da..." Ozrla se je nazaj, a za njo ni bilo nobenega.