Pisalnica
Klementina se je radovedno ozrla k Margareti. Kot da bi vedela, kaj bo njeno vprašanje, ji je starka že odgovorila: "Ko je bila Nina umorjena, sem bila pri svoji prijateljici."
"Lahko kdo to potrdi, gospa?"
Margareta se je živčno popraskala po svojih svetlih kratkih laseh. Z navidezno samozavestnim glasom je zanikala vprašanje.
"To pa ne drži, mama," se je Edgar nenadoma vpletel v pogovor in namrščeno ozrl Margareto. Slednja ga je zbrano opazovala, kot da bi tudi tokrat vedela, kaj ji bodo rekli. "Tvoja prijateljica to lahko potrdi, kajne?"
"Kdo je rekel, da bom povedala njeno ime?" je starka mojstrsko obrnila odgovor v vprašanje.
Edgar je vstal in stopil do svoje mame ter jo prijel za roko. Njegove vodene oči so bile razširjeno in so bile popolnoma ozrte v njene. Ni bil več začuden, temveč zaskrbljen. "Če ne poveš njenega imena," je začel s šibkim glasom, neznačilnim zanj, "nimaš alibija."
"Ne bom povedala njenega imena," je skozi stisnjene zobe plunila starka.
Edgar je jezno zamahnil z roko in si nato z isto roko šel skozi lase, tako svetlimi kot Margaretini. "Mama," je nemočno izrekel in njegov besen glas je zvenel, kot da svojo sogovornico kara.
"Kje pa ste bili vi na čas Nininega umora?" se je previdno oglasil Uroš, da ne bi še bolj razdražil jeznega svetlolasca.
"Zakaj bi vama to povedal?" jima je ostro odvrnil Edgar. S tem je jasno pokazal, kako je talent spreminjati odgovore v vprašanje, podedoval po mami.
"Prosim, gospod ...," ga je nekoliko utrujeno prosil Uroš.
"Bil sem na sprehodu," je končno odgovoril Edgar, z glasom, ki je še kar vseboval kanček jeze. Uroš se je ozrl proti svojemu sogovorcu, natančneje proti njegovemu trebuhu, in se namrščil. *i*Edgar? Sprehod? Pri tej masi?*i* Svetlolasec je očitno opazil, kaj gimnazijec razmišlja, zato je dodal: "Rad se sprehajam po naši vasi. Sploh proti večeru, ko se že vse luči ugasnjene."
Uroša ta odgovor še kar ni popolnoma zadovoljiv, saj ni vedel, kako zelo resničen je, vendar je raje nadaljeval: "Ali lahko kdo to potrdi, gospod?"
Edgarjev pogled je segel proti tlom, kar je — kot sta Uroš in Klementina ugotovila po številnih obiskih pri njih — znak obupa. "Nihče," je s tihim in z globokim, predvsem pa z zaskrbljenim glasom odgovoril svetlolasec.
*i*Je zato zavlačal in tolažil svojo mamo in ko je bil jezen na obiskovalca? Ali ga je to, da je ostal brez alibija, preveč bolelo, da bi to priznal?*i*
"Jaz sem bila v frizerskem salonu," je nenadoma dejala Fiona. Na njenem obraz je bil — kakor ves čas do zdaj — rahel nasmeh, ostanek posvečanja pozornosti Shayri. Na njenem drobnem obrazu je ostal tudi takrat, ko je njen pogled segel do njenega zaskrbljenega in jeznega moža. *i*Ji ni mar za Edgarja, ki je izgubil alibi, na tak način kot je njega skrbelo za njeno taščo?*i*
"Potrditev?" je zanimalo Klementino.
Fiona je usmerila pogled v Shayrine temne, skoraj že vranje črne, oči. "Z mano si bila, ljubica, kajne?"
Shayra je bila zmedena in vse težje je razmišljala o odgovoru na mamino vprašanje. Vsa pozornost je bila namreč usmerjena nanjo. Fiona jo je gledala s širokim nasmeškom. Vsi ostali družinski člani so radovedno pogledovali v njeno smer. Uroš je radovedno strmel in si jo pronicljivo ogledoval, Klementina je nestrpno čakala, da si zapiše odgovor. Ni čudno potem takem, da je mlada črnka popolnoma razširila svoje zenice in odprla njena usta? Še sreča, da ji je iz jezika počasi lezla beseda: "Da."
*
Kakor je predlagal Aleksander, sta Klementina in uroš šla k hiši, ki je stala skoraj že na dvorišču Hudolinovih. Gimnazijca sta dobro vedela, kdo tu živi. *i*Kirkovi.*i*
Pred vrati se je pojavila visoka nasmejana ženska z bujnimi rdečimi lasmi, ki so se ji obkrožali obraz. Najbolj opazno na njej pa je bila njena lahka poletna obleka, ki je se je s svojimi vzorci vrtnic lepo ujemala z njenimi lasmi. Klementini je v oči padel material obleke. Sklepala je, da tako lahkotnost, prepletena z eleganco, ne more biti drugega kot svila.
"Dober dan," je gimnazijca pozdravila z radovednim tonom v njenem visokem glasu. "Kako vama lahko pomagam?" Preden bi ji obiskovalca lahko odgovorila, je že postavila novo vprašanje: "Se še nisem predstavila?" Takoj za tem je njeno vprašanje postalo retorično: "Sem Hana Kirkov."
Klementina je predstavila sebe in še sošolca, nato pa prešla k bistvu: "Rada bi govorila z vami, gospa, in vašo družino o Nininem umoru, ki ga preiskujeva." Hana je podobno kot Hudolinovi ob omembi Nine spremenila obraz. Njen nasmešek je izginil, zamenjala ga je tanka ravna črta, njen pogled pa je bil usmerjen v tla. "Saj ste poznali Nino Hudolin, ne?"
"Seveda sem," je začudeno odvrnila Hana. "Kirkovi in Hudolinovi se poznamo tako dobro kot poznamo lastne žepe."
*i*In lastne skrivnosti.*i*
“Bi mi sledila notri?” jima je Hana ponovno zastavila retorično vprašanje in gimnazijca sta ji sledila v hišo.
V primerjavi s Hudolinovo je bila Kirkova hiša izreno skromna. Nič pesmi, slik in okrasnih rastlin. Samo tapete, okna, vrata in druga običajna montažna oprema. Gimnazijca in Hana so stopili v osrčje doma, ki ga je sestavljaja kuhinja z jedilno mizo za štiri in skromna dnevna soba.
Hana se je sprehodila do drobnega svetlolasega moškega, ki je kuhal. Po ostrem vonju čebule, sladki paprika in okusnemu mesu je Klementina sklepala, da gre za golaž.
“Dragi,” ga je ogovorila rdečelaska in mu položila svoje dolge prste na njegova ramena. Nato mu je predstavila obiskovalca in jima povedala njun namen obiska. Kot njegova sogovornica, je tudi svetlolasec osupnil ob omembi Nininega imena.
“Slišim vas! se je iz dnevne sobe nenadoma zaslišal mlad in nekoliko samovšečen glas. “Tudi jaz sem tu, če me niste še opazili!”
Vsi so se ozrli proti dnevni sobi, kjer je na kavču sedela – ali bolje, je bila ugreznjena v kavč – dekle Lizine starosti. Imelo je dolge svetle lase, ki so se ji razpostrirali po ozkih ramenih. V rokah je držala vrečko čipso in tlefon z izredno bleščečim se ovitkom. Njene dolge noge pa so povičale na kavni mizici.
"Noge z mize, mlada dama," ji je z ostro naročila Hana, pri čemer je bilo v njenem toliko ostrine kot naveličanosti.
"Kaj imaš proti mojim nogam, mami?" jo je izzivala svetlolaska in še kar naprej jedla čips.
"Ota, ne bom te opozarjala v nedogled. Noge. Z. Mize," je bila jasna njena mama. Ko je videla, da ji je hči le prisluhnila, se je obrnila k gimnazijcema. "Kaj vaju zanima, gospodič in gospodična?"
"Lahko kdo to potrdi, gospa?"
Margareta se je živčno popraskala po svojih svetlih kratkih laseh. Z navidezno samozavestnim glasom je zanikala vprašanje.
"To pa ne drži, mama," se je Edgar nenadoma vpletel v pogovor in namrščeno ozrl Margareto. Slednja ga je zbrano opazovala, kot da bi tudi tokrat vedela, kaj ji bodo rekli. "Tvoja prijateljica to lahko potrdi, kajne?"
"Kdo je rekel, da bom povedala njeno ime?" je starka mojstrsko obrnila odgovor v vprašanje.
Edgar je vstal in stopil do svoje mame ter jo prijel za roko. Njegove vodene oči so bile razširjeno in so bile popolnoma ozrte v njene. Ni bil več začuden, temveč zaskrbljen. "Če ne poveš njenega imena," je začel s šibkim glasom, neznačilnim zanj, "nimaš alibija."
"Ne bom povedala njenega imena," je skozi stisnjene zobe plunila starka.
Edgar je jezno zamahnil z roko in si nato z isto roko šel skozi lase, tako svetlimi kot Margaretini. "Mama," je nemočno izrekel in njegov besen glas je zvenel, kot da svojo sogovornico kara.
"Kje pa ste bili vi na čas Nininega umora?" se je previdno oglasil Uroš, da ne bi še bolj razdražil jeznega svetlolasca.
"Zakaj bi vama to povedal?" jima je ostro odvrnil Edgar. S tem je jasno pokazal, kako je talent spreminjati odgovore v vprašanje, podedoval po mami.
"Prosim, gospod ...," ga je nekoliko utrujeno prosil Uroš.
"Bil sem na sprehodu," je končno odgovoril Edgar, z glasom, ki je še kar vseboval kanček jeze. Uroš se je ozrl proti svojemu sogovorcu, natančneje proti njegovemu trebuhu, in se namrščil. *i*Edgar? Sprehod? Pri tej masi?*i* Svetlolasec je očitno opazil, kaj gimnazijec razmišlja, zato je dodal: "Rad se sprehajam po naši vasi. Sploh proti večeru, ko se že vse luči ugasnjene."
Uroša ta odgovor še kar ni popolnoma zadovoljiv, saj ni vedel, kako zelo resničen je, vendar je raje nadaljeval: "Ali lahko kdo to potrdi, gospod?"
Edgarjev pogled je segel proti tlom, kar je — kot sta Uroš in Klementina ugotovila po številnih obiskih pri njih — znak obupa. "Nihče," je s tihim in z globokim, predvsem pa z zaskrbljenim glasom odgovoril svetlolasec.
*i*Je zato zavlačal in tolažil svojo mamo in ko je bil jezen na obiskovalca? Ali ga je to, da je ostal brez alibija, preveč bolelo, da bi to priznal?*i*
"Jaz sem bila v frizerskem salonu," je nenadoma dejala Fiona. Na njenem obraz je bil — kakor ves čas do zdaj — rahel nasmeh, ostanek posvečanja pozornosti Shayri. Na njenem drobnem obrazu je ostal tudi takrat, ko je njen pogled segel do njenega zaskrbljenega in jeznega moža. *i*Ji ni mar za Edgarja, ki je izgubil alibi, na tak način kot je njega skrbelo za njeno taščo?*i*
"Potrditev?" je zanimalo Klementino.
Fiona je usmerila pogled v Shayrine temne, skoraj že vranje črne, oči. "Z mano si bila, ljubica, kajne?"
Shayra je bila zmedena in vse težje je razmišljala o odgovoru na mamino vprašanje. Vsa pozornost je bila namreč usmerjena nanjo. Fiona jo je gledala s širokim nasmeškom. Vsi ostali družinski člani so radovedno pogledovali v njeno smer. Uroš je radovedno strmel in si jo pronicljivo ogledoval, Klementina je nestrpno čakala, da si zapiše odgovor. Ni čudno potem takem, da je mlada črnka popolnoma razširila svoje zenice in odprla njena usta? Še sreča, da ji je iz jezika počasi lezla beseda: "Da."
*
Kakor je predlagal Aleksander, sta Klementina in uroš šla k hiši, ki je stala skoraj že na dvorišču Hudolinovih. Gimnazijca sta dobro vedela, kdo tu živi. *i*Kirkovi.*i*
Pred vrati se je pojavila visoka nasmejana ženska z bujnimi rdečimi lasmi, ki so se ji obkrožali obraz. Najbolj opazno na njej pa je bila njena lahka poletna obleka, ki je se je s svojimi vzorci vrtnic lepo ujemala z njenimi lasmi. Klementini je v oči padel material obleke. Sklepala je, da tako lahkotnost, prepletena z eleganco, ne more biti drugega kot svila.
"Dober dan," je gimnazijca pozdravila z radovednim tonom v njenem visokem glasu. "Kako vama lahko pomagam?" Preden bi ji obiskovalca lahko odgovorila, je že postavila novo vprašanje: "Se še nisem predstavila?" Takoj za tem je njeno vprašanje postalo retorično: "Sem Hana Kirkov."
Klementina je predstavila sebe in še sošolca, nato pa prešla k bistvu: "Rada bi govorila z vami, gospa, in vašo družino o Nininem umoru, ki ga preiskujeva." Hana je podobno kot Hudolinovi ob omembi Nine spremenila obraz. Njen nasmešek je izginil, zamenjala ga je tanka ravna črta, njen pogled pa je bil usmerjen v tla. "Saj ste poznali Nino Hudolin, ne?"
"Seveda sem," je začudeno odvrnila Hana. "Kirkovi in Hudolinovi se poznamo tako dobro kot poznamo lastne žepe."
*i*In lastne skrivnosti.*i*
“Bi mi sledila notri?” jima je Hana ponovno zastavila retorično vprašanje in gimnazijca sta ji sledila v hišo.
V primerjavi s Hudolinovo je bila Kirkova hiša izreno skromna. Nič pesmi, slik in okrasnih rastlin. Samo tapete, okna, vrata in druga običajna montažna oprema. Gimnazijca in Hana so stopili v osrčje doma, ki ga je sestavljaja kuhinja z jedilno mizo za štiri in skromna dnevna soba.
Hana se je sprehodila do drobnega svetlolasega moškega, ki je kuhal. Po ostrem vonju čebule, sladki paprika in okusnemu mesu je Klementina sklepala, da gre za golaž.
“Dragi,” ga je ogovorila rdečelaska in mu položila svoje dolge prste na njegova ramena. Nato mu je predstavila obiskovalca in jima povedala njun namen obiska. Kot njegova sogovornica, je tudi svetlolasec osupnil ob omembi Nininega imena.
“Slišim vas! se je iz dnevne sobe nenadoma zaslišal mlad in nekoliko samovšečen glas. “Tudi jaz sem tu, če me niste še opazili!”
Vsi so se ozrli proti dnevni sobi, kjer je na kavču sedela – ali bolje, je bila ugreznjena v kavč – dekle Lizine starosti. Imelo je dolge svetle lase, ki so se ji razpostrirali po ozkih ramenih. V rokah je držala vrečko čipso in tlefon z izredno bleščečim se ovitkom. Njene dolge noge pa so povičale na kavni mizici.
"Noge z mize, mlada dama," ji je z ostro naročila Hana, pri čemer je bilo v njenem toliko ostrine kot naveličanosti.
"Kaj imaš proti mojim nogam, mami?" jo je izzivala svetlolaska in še kar naprej jedla čips.
"Ota, ne bom te opozarjala v nedogled. Noge. Z. Mize," je bila jasna njena mama. Ko je videla, da ji je hči le prisluhnila, se je obrnila k gimnazijcema. "Kaj vaju zanima, gospodič in gospodična?"
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
