*b*3. Agnes*b*
Vav, Jack je klical in zahteval, da pridemo v mestno središče. To je bila navadna vrba in potoček ampak je bilo tam zelo mirno. Kar *i*preveč*i* mirno. Zelo krute legende so iz središča mest. naj bi tam utapljali otroke in jih mučili. To je ni ravno pomirilo.
»Kam greš Agnes?« ustavila jo je mačeha.
»Samo s prijatelji grem malo naokoli.« je mirno rekla in si oblekla jakno. Njeni oranžni lasje so dišali po kokosu in slani vodi. Oboževala je ta vonj. Spominjal jo je na njeno *i*pravo*i* mamo. Saj je bila mačeha super ampak do nje ni čutila toliko ljubezni, kot do mame. Oče ji vedno govori zgodbe iz otroštva in mami. Umrla je. Je pravil. Včasih ni verjela. Mislila je, da je bila zelo zaposlena ampak resnica je resnica. Tako je spoznala Amy.
Razmišljanje ji je prekinila njena pol sestrica; »Hej, Agnjes! Imaš čas, da se igjava?«
»Sori, mogoče kasneje. Zdaj se dobim s prijatelji.«
»Vednjo s pjijatelji!«
»Prav, Agnes, ampak vrni se do osmih, prav?« mačeha jo je poljubila na čelo, »In zapomni si; radi te imamo.«
»Ja, ja. Do Neptuna in nazaj. Vem.«
Mačeha se je zahahljala; »Ja, seveda. Lepo se imej!«
»Adijo! Povej atiju, da sem mu pripravila sendvič v kuhinju na pultu!«
Mačeha je dvignila pavec in se odpravila notri.
Ko je roke vtaknila v žep je začutila nekaj v njih in to povlekla ven.
»Dvajset evrov, hvala mačeha.«
Korakala je čez most, ko je naenkrat nekaj zagledala v vodi.
Videla je ta most samo, da je gorel in videla je ljudi, ki so tekli čez njega in kričali.
»Kaj za vrag…« naenkrat je v vodi zagledala sebe, Amy, Lea in Jacka. Goreli so. Umirali.
»*i*Da… to se lahko zgodi. Lahko umrete. Zgorite. Tvoj strah. Ogenj. Čutim. Ta most je zagorel…*i*« govoril je ženski glas.
»Kaj- Kdo ste?!«
»*i*Dobro vprašanje, otrok. Sem Dolor Aeternus. Večna žalost. Samota. Obup. Tako kot tvoj oče. Prevzel ga je obup, žalost, ko je umrla tvoja mama. V tvoji mačehi ne čuti nič. Nič ji ne pomeni. Tako kot tebi ne. In Amy in Leo. Kaj ti pomenita? Kaj sta ti storila?«*i*
»Amy, ona mi je pomagala iz žalosti, ko je umrla moja mati.«
*i*»Da. Ampak ti je pomagala zato, ker si ji pomembna ali zato, ker si se ji smilila?«*i*
»Smilila sem se ji.« je rekla kot v transu.«
*i*»Da. Smilila si se ji in ti je pomagala. Ona pa nima svoje mati in očeta. Živi s svojo babico. Se ti smili? Ne. Je samo zadržanost. Ne vstavljam tvojih načrtov. Spodbujam te. Ne hodi tja. Samo sreča te bo prevzela. Prepusti se meni. Lahko te samo posrkam… Lahko pa se pustiš Argumentumu. Temi. Srečna boš. Imela boš vse kar si si želela. Svojo mamo nazaj. Svoje življenje nazaj.«*i*
»Ja…« stresla se je, »Kaj? Ne! Ne boš me vzela!«
»*i*Počasi, otrok. Lahko postaneš eno s Temo. Močna. Mogočna. Srečna. Prepusti se…«*i*
Vid se ji je izostril. Spet je bila na mostu. Sedela je na tleh. Poleg nje je sedel Leo in jo previdno gledal. Ko je opazil, da je budna je poklical Amy in Jacka.
»Agnes! Si v redu? Kaj se je zgodilo? Tu smo te našli.« je hitela Amy.
»Ja, v redu sem. Samo… ne vem. Ne spomnim se. Samo--«, prijela se je za glavo.
»Si v redu?!«
»Ja. Samo premalo pijem.«
»Izvoli. Tukaj imaš vodo.« Leo ji je ponudil steklenico.
»Hvala.« zardela je, »Bolje sem.«
»Ne, Agnes rabiš počiva--« Amy ji ustregla.
»V redu sem. Torej Jack zakaj si želel, da pridemo sem?«
»No, ne, da bi omedlevali.«
Agnes je zavila z očmi; »Pojdi k stvari.«
»Prav. Samo rabimo mir.«
»Tukaj nikoli ni nikogar.«
»Ne, ne to. Počutim se kot bi nas nekdo opazoval.«
»Prav. Pa pojdimo k meni.« je priporočal Leo.
»Ne, nekam kjer *i*res*i* nihče ne more.« videti je bil resen.