Po dolgi, neprespani in za po vrhu še temni noči je napočilo jutro. Enija je Soniji očistila in oskrbela rano. Rana sama po seb ni bila huda, le zelo je krvavela, in prišla je iz skoraj neznanega razloga. Nato, sta počasi stopile iz šotora. Prva, je kot vedno bila Sonija, druga pa Enija. Obe sta bili odločeni, da še danes zapustita ta kraj. Odšle sta po travniku, imeli sta nekoliko odkošeno potko do vode in gozda. Stopali sta počasi, prestrašeno in tiho. Odmikali sta si visoko travo, ki jima je prišla pred oči. Naenkrat se je Sonija s hitro kretnjo pomaknila za približno korak nazaj. Na njihovo potko je prišel gad. Stegoval je svoj precepljen jezik proti njima. Enija in Sonija sta se prestrašeno počasi pomikali stran. Gad je ostal zvit in sikal. Naposled se je le umaknil v visoko travo.
»To je bilo pa blizu!« je rekla Sonija. »Slab občutek imam, mislim, da je tu nevarno.« Enija temu ni mogla ugovarjati in je le prikimala.
Nekaj časa sta premišljevali, kaj bi storili. Odločili sta se, da nadaljujeta pot. Sonija je sedaj hodila previdneje kot prej. Enija je šla vsa potuhnjena zanjo. Po več minutah hoje, sta prispele do izvira studenca, do kristalno čiste vode. Morale sta samo do nje, kar pa ni bilo enostavno. Do izvira je namreč vodil nekakšen breg, po navadi sta se oprijemali vej, da sta lahko pršli, tokrat pa je zaradi Sonjine roke vse še nekoliko bolj oteženo. Kljub temu je Sonija z Enjino pomočjo varno priplezala do vode. Ob izviru pa je bilo vse drugače kot po navadi.
Bilo je hladno, neprijetno. Ptice niso pele po drevesih. Sonce ni sijalo pod leskami. Žab n bilo nikjer, tudi veveric ne. Kot bi vse živali zapustile studenec in odšle drugam. Vzdolž izvira je bilo po navadi polno rib. Tokrat tudi teh ne.
»To mi res ni več všeč!« je z tresočim glasom dejala Enija. »Res takoj ko dobiva vodo, in nekaj pojeva greva proti domu!«
Sonija se je strinjala. V svoji čutari in en lonec, ki sta ga imeli s seboj sta nalovili vodo. Že sta hoteli iti, ko se je Sonija zagledala v neko drevo. Bila je prestrašena, osupla.
Na drevesu je bil nabit list. Bil je bleščeče bel, nov, žebelj se je svetil, kot bi ga pripeljali z trgovine.
»Čudno« je rekla Sonija »Skoraj prepričana sem, da tega prej ni bilo tu.« Enija je prišla bližje. Rekla je:
»pojdiva, in poglejva kaj piše«. Prečkali sta vodo, in odšli do lista. Na njem je s prečudovitimi, na roko napisanimi črkami pisalo:
»Ne hodita domov, če želita preživeti vidve, in vaši domači. Drugače umrete, vsi, na krut način.
Enija! To je zaradi tebe! Pustila si me….Bodi prekleta sedaj…Domov se lahko vrneta le, če me osvobodita. Osvobodita pa me lahko le, če upoštevata namige, ki vama jih bom pošiljala….Ne šalim se!«
Enijo je zajela panika, strah, ni si upala premakniti. Sonija je stala pri miru, gledala v drevo. Enija je z tresočo roko iz žepa potegnila telefon.
S tresočimi prsti je želela klicati mami. Namesto piskanja v telefonu, ki bi bilo znak, da kliče pa je v telefonu govorilo:
»Kartica blokirana, kartica blokirana, kartica blokirana…«
»To je bilo pa blizu!« je rekla Sonija. »Slab občutek imam, mislim, da je tu nevarno.« Enija temu ni mogla ugovarjati in je le prikimala.
Nekaj časa sta premišljevali, kaj bi storili. Odločili sta se, da nadaljujeta pot. Sonija je sedaj hodila previdneje kot prej. Enija je šla vsa potuhnjena zanjo. Po več minutah hoje, sta prispele do izvira studenca, do kristalno čiste vode. Morale sta samo do nje, kar pa ni bilo enostavno. Do izvira je namreč vodil nekakšen breg, po navadi sta se oprijemali vej, da sta lahko pršli, tokrat pa je zaradi Sonjine roke vse še nekoliko bolj oteženo. Kljub temu je Sonija z Enjino pomočjo varno priplezala do vode. Ob izviru pa je bilo vse drugače kot po navadi.
Bilo je hladno, neprijetno. Ptice niso pele po drevesih. Sonce ni sijalo pod leskami. Žab n bilo nikjer, tudi veveric ne. Kot bi vse živali zapustile studenec in odšle drugam. Vzdolž izvira je bilo po navadi polno rib. Tokrat tudi teh ne.
»To mi res ni več všeč!« je z tresočim glasom dejala Enija. »Res takoj ko dobiva vodo, in nekaj pojeva greva proti domu!«
Sonija se je strinjala. V svoji čutari in en lonec, ki sta ga imeli s seboj sta nalovili vodo. Že sta hoteli iti, ko se je Sonija zagledala v neko drevo. Bila je prestrašena, osupla.
Na drevesu je bil nabit list. Bil je bleščeče bel, nov, žebelj se je svetil, kot bi ga pripeljali z trgovine.
»Čudno« je rekla Sonija »Skoraj prepričana sem, da tega prej ni bilo tu.« Enija je prišla bližje. Rekla je:
»pojdiva, in poglejva kaj piše«. Prečkali sta vodo, in odšli do lista. Na njem je s prečudovitimi, na roko napisanimi črkami pisalo:
»Ne hodita domov, če želita preživeti vidve, in vaši domači. Drugače umrete, vsi, na krut način.
Enija! To je zaradi tebe! Pustila si me….Bodi prekleta sedaj…Domov se lahko vrneta le, če me osvobodita. Osvobodita pa me lahko le, če upoštevata namige, ki vama jih bom pošiljala….Ne šalim se!«
Enijo je zajela panika, strah, ni si upala premakniti. Sonija je stala pri miru, gledala v drevo. Enija je z tresočo roko iz žepa potegnila telefon.
S tresočimi prsti je želela klicati mami. Namesto piskanja v telefonu, ki bi bilo znak, da kliče pa je v telefonu govorilo:
»Kartica blokirana, kartica blokirana, kartica blokirana…«
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Imaš moj prvi like in komentar!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
ZGODBA JE REEES DOBRAAAA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
ZGODBA JE REEES DOBRAAAA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super. Komaj čakam nov del.
Lp Plesalka :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰:100:
Lp Plesalka :heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::kiss::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰🥰:100:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Mega fantstično!!!!!:sparkling_heart::sparkling_heart::heart::sparkling_heart::heart::sparkling_heart::heart::sparkling_heart:
0
Moj odgovor:
Upam, da kdo posluša
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)