Skupna zgodba part II
Hojla!
Takole
To je drugi del skupne zgodbe
Prejšnji del je napisala Bralka zgodb
»Včeraj smo ugotovili, da je tvoja mama Atena. Boginja modrosti. Moja je tudi, torej sva sestri. Tale,« malomarno je pokazala na Bena: »pa je sin boga neba – Zevsa.«
S tem je končala, in vstala. Šla je do zaves, ki so zakrivale ostale prostore in tam čez ramo navrgla: »Se vidimo pri večerji.«

Rachel Brown je ostala sama z Cooperjevim-Zevsovim fantom.


Tole je pa moj današnji del
»Uh. No Dobrodošla v Taboru polkrvnih.« je v zadregi bleknil Ben. »Verjetno imaš veliko vprašanj.« je nadaljeval.
Rachel je le pokimala.
»No če želiš kaj vprašati lahko vprašaš…« in tam je ostal saj je v sobo stopilo dekle. Imelo je dolge krvavo rdeče lase spete v nekaj kar ni bilo ne figa ne čop ampak nekaj vmes. Njena koža je bila malo zagorela. Oblečena je bila v strgane kavbojke rdeče barve nosila pa je zbledelo oranžno majico. Izgledala je precej normalno ampak je Rachel nekaj zelo hitro zmotilo. V laseh je imela zataknjeno neko zlato kot vilica oblikovano orožje. Na zapestjih je imela zlate zapestnice kot Wonder Woman. Za pasom dve bronasti orožji podobni sablji, ki sta se skoraj dotikali tal, malo nad gležnji pa zavezana dva noža. In to bi bilo dovolj orožja ana hrbtu je imela še lok in tul s puščicami.
»Lahko vprašaš mene.« je zdrdrala in se ji nasmehnila kolkor se je takšno dekle lahko.
Pogledala je Bena. On jo je pogledal nazaj. Gledala sta se z grdimi in jeznimi pogledi. Ben je popustil in odšel skozi vrata. Vmes pa si je mrmral nekaj kar je zvenelo kot: »Pri bogovih. Končno se z nekom razumeš pa pride to prekletstvo in vse uniči.« no vsaj Rachel se je zdelo, da je mrmral nekaj v tem smislu.
»No verjetno imaš kar nekaj vprašanj.« je dekle reklo z dokaj živahnim glasom. »No jaz sem Rea. Aresov otrok naj bi pa bila potomka Afrodite. Sem tudi ena izmed starejših svetovalk. Ti si Rachel kaj ne?« je vprašala in med tem rukala sablji, ki sta oddalaji kovinski zvok vsakič, ko sta trčili druga v drugo.
»Ja jaz sem Rachel. Kdo so polkrvni in čigava hči si ti?«
»Jaz sem hči Aresa boga vojne. Ti si hči Atene boginje modrosti. Polkrvni smo polbogovi. En nas starš je bog drugi pa je smrtnik.« je odgovorila in se zadržano nasmehnila.
»Bog kako sovražim ta nasmeh.« si je po tiho rekla Rachel.
Razgledala se je po sobi. »Kaj je ta kraj?«
»Zdaj si v bolnišnični sobi v Veliki hiši. Ko boš pa zmogla vstati bova pa šli ven na večerjo. No nasplošno si v zalivu Long Island v Taboru polkrvnih.« je na hitro zdrdrala in jo pogledala s pričakujočim pogledom kdaj bosta šli ven.

Rea:
Rea je s pričakujočim pogledom čakala Rachel. Resnično rada je kazala tabor še rajši pa je odkrivala borbene moči, ki so se skrivale v posameznem polkrvnem. In ko je tako gledala Rachel se je ta odločila da bo vstala. Pomagala ji je vstati.
»Ne rabim pomoči. Bom sama.« je borbeno rekla Rachel in odrinila Reino roko.
Počasi se je vstala in zapustili sta sobo.
Hodili sta po hodniku na vzdol in prišli na verando.
Rachel je pogledala po dolini.
»Vav. To je čudovito.« je vzkliknila
Rea se ji je le nasmehnila. Pogledala je po kočah in jagodnih poljih.
»To je tvoj dom?« je bilo prvo vprašanje.
In takrat se je Rei naredil velik cmok v grlu.
»No ja.« je odgovorila s cmokom.
»In tukaj živiš že celo življenje?«
»Ne.« je odgovorila.
In tako se je Rea spomnila svojega življenja pred taborom. Tiste smrdljive ulice v kateri jo je pustila mama, ko je bila staradeset. Mame, ki je zbolela za rakom in ni morala skrbeti zanjo. Vsega tega bolečega življenja kot brezdomna sirota. Boleča senca ji je padla na srce. Takrat v ulici se je počutila tako nemočno ampak obenem tako pomembno. Vsem, ki so prišli za njo je bila kot mama. Najprej dvojčicama, ki sta bili stari devet in sta prišli čisto malo za njo. Zbežali sta od doma zaradi očeta, ki je krivil njuju, da je njuna mama odšla. Enega leta kraje in smiljenja samim sebi. Nato je prišel Jacob. Enajstletni fant, ki je Rei pomagal zkrbeti za dvojčici. In tako slabih štirih let, ko si vsi štirje skupaj živeli v temni nevarni ulici New Yorka. In nato Leni. Tri letne deklice, ki jo je oče pustil tam en mesec pred tem, ko so odšli v Tabor polkrvnih. In nato pet let življenja v taboru.
»Rea?« je prestrašeno vprašala Rachel.
»Ja?« je zmedeno vprašala in stresla glavo.
Čisto je pozabila, da se je z nekom pogovarjala.
Pritekli sta Demetrini dvojčici Lisell in Lesie.
»Rea, pridi večerja.« sta na hitro rekli skupaj in šele nato zagledali Rachel. »Oh. Kdo pa je to?« sta hkrati vprašali.
»To je Rachel.« je odgovoril glas iz sence.
Vsi so obrnili glave. Rea je potegnila sablji in bila pripravljena napasti. Vsi so strmeli v senco. Iz naslonjača v senci je stopil visok črnolas fant.
»Kdo si?!« je kriknila Rea in še trdneje prijela sabli.
»To je Lee.« je odgovoril Hiron, ki ga prej ni bilo tam. No vsaj Rei se je tako zdelo.
»Kdo?« je vprašala Rea in pospravila sablji nazaj za pas.
»To je Lee. Domnevno Hadov sin.« je še enkrat odgovoril Hiron.
Karnaenkrat pa so vsi zaslišali neustavljiv otroški jok, ki se je počasi približeval.
»Rea. Prosim pomagaj. Leni se je ugriznila v jezik, ko je ugriznila vegansko pleskavico.« je probal pojasniti Jacob, ki se je skupaj z Benom približeval verandi.
Reai se je skoraj stopilo srce, ko je slišala Jacobov glas. Stegnila je roki in Jacob ji je podal Leni v naročje.
»Daj no Leni. Si bojevnica ali nisi?« je vprašala.
Leni je pokimala in si popravila obesek v obliki lovilca sanj. In nehala je jokati.
»Vidiš da je ni bilo trea zadeti s strelo.« je pomenljivo šepnil Jacob Benu.
»Tudi utopiti je ni bilo treba.« jeje Ben dregnil nazaj.
»Dobro. Zdaj pa vsi na večerjo.« je ukazal Hiron in vsi so se počasi vključno z Rachel začeli pomikati proti jedilnici.

To je za danes to
Kdo je naslednji bo bralka napisala odspodaj v komentar
Lp. fla