*i*13. junij *i*
Vračala sem se iz šole. Hodila sem počasi, saj je bilo tisti dan zelo spolzko. Nevihte v Blackfallu pač. Sneg, led, blato, vse pomešano. Dež je padal in se mi lepil na lase.
Mračilo se je.
Živela sem v Blackfallu - temačnem in skrivnostnem mestu. Je veliko mesto, kot New York, da si boste laže predstavljali. Poletja skorajda ni. So samo takšne nevihte, vetrovi in podobno.
Pozvonila sem na vrata svojega doma in vstopila. Luči so bile ugasnjene.
"Halo," sem zaklicala in čakala na odgovor. Moja mama naj bi bila danes doma, razen če je kje zunaj. Razgledala sem se. Ničesar nisem opazila, razen... Ne, to sem si gotovo domišljala.
Pa si nisem. Iz stropa nad kaminom je kapljala zelena tekočina. Stopila sem bliže. Kaj takega nisem še nikoli videla. Postalo me je strah.
Vzela sem telefon in poklicala mamo.
"Prosim, javi se," sem obupano mrmrala. Ni se. Poskusila sem še z očetom. Čakala sem cele tri minute. Nazadnje sem se vdala in odnehala.
Usedla sem se na kavč in se poskušala pomiriti. Srce mi je razbijalo in tresla sem se. "Kaj naj," sem pomislila. Naj grem k Avi, moji najboljši prijateljici? Če mi bo kdo verjel, mi bo ona. Da, to bom storila.
Vstala sem in se odpravila proti vratom. Skoraj sem že odprla vrata, ko se je kljuka ohladila. Na njej se je začel nabirati drobcen sneg.
"Ruby," je nekaj zarenčalo za mano. Otrpnila sem in zaprla oči.
"To so le sanje," sem si prigovarjala, "samo sanjaš!"
Uščipnila sem se v upanju, da se bom zbudila iz teh groznih sanj. Ko se ni zgodilo nič, sem pogoltnila solze. Obrnila sem se in zagledala...
Tam je stala, z kosmatim, nečloveškim telesom v obliki ose na spodnjih nogah, z črno dlako in rdečimi očmi. Pošast me je gledala in nekaj nerazumljivo renčala.
"Končno smo te našli, Ruby La Del," je revsknila in mi pokazala čekane.
"Kje sta moja starša in kdo si?!" sem se opogumila in se vzravnala. Zasmejala se je.
"Kako naj jaz vem?! Z veseljem bi si dala kaj opravka z njima, ampak mi moj šef ne dovoli... no, nič zato, imam pa tebe."
Strašljivo se je nasmehnila in planila nadme. Stekla sem v kuhinjo in odprla predal z noži. Izvlekla sem tistega, s katerim sem se enkrat urezala, da je bila pomoje za muhe prava rdeča poplava. Bil je velik in oster.
"No, prav, se bova igrali?" se je zakrohotala pošast in iz ust izstrelila zeleno tekočino - tisto, ki sem jo videla nad kaminom. Izmaknila sem se ji in ji nož zapičila v nogo. Zakričala je in siknila:
"Dovolj igric! Zdaj boš umrla!"
Naslednjemu curku tekočine sem se komaj izmaknila. Stekla sem proti vratom in se prijela kljuko. Pozabila sem, da je zdaj že popolnoma zaledenela in ko sem se je dotaknila, je moja roka zmrznila. Dobesedno - spremenila se je v led in nisem je mogla premakniti.
"He he he," se je sladko smejala pošast, "zdaj pa si ujeta, ljubica. Bilo je *i*fajn*i*, ampak zdaj je konec." Nato je šele pokazala njeno pravo orožje. Konec svojega repa je butnila ob tla, da se je spremenil v ostro konico, kateri moj nož nikakor ne bi bil kos. Podrgnila jo je ob tla, da jo je še bolj zbrusila. Spet mi je pokazala čekane in se mi približala. Iz ust se ji je cedila kri in zelena tekočina. A nisem se nameravala vdati. Z vso močjo, kar sem jo premogla, sem ji z nožem odrezala eno izmed milijonih nog, ki jih je imela.
Iz ust se ji je izvil grgajoč in grozovit krik. Tokrat je bilo jasno - bila je besna in jasno ji je bilo, da me ne more več podcenjevati. Rep je dvignila in ga zapičila naravnost proti meni. Obrnila sem se, da me je zgrešil za las. Morala sem nekaj narediti - zaledenela roka me je ovirala. Nato sem se spomnila. Zažvigala sem, močno in glasno.
"Ellie!" sem nato zaklicala. Skozi vratca za pse je skozi vrata pritekla Ellie, moja psička.
"Ellie, prinesi vžigalnik. Vžigalnik, Ellie. *i*Vžigalnik*i*. Tam je, na omarici," sem ji hitro dejala in se hkrati poskušala izmikati pošasti. Ellie je bila razumna in pametna psička. Najprej je ugriznila pošast, nato pa stekla, pograbila vžigalnik in mi ga prinesla.
"Pridna punca!" sem ji rekla. Naenkrat sem jo imela neznansko rada. Prižgala sem vžigalnik in brcnila pošast, ki se mi je spet začela približevati. Zadela sem jo naravnost v obraz. Brca je bila močna. Prevrnila jo je vznak, da je padla in se zgrudila na tla. Izkoristila sem čas in prižgala vžigalnik. Plamen sem dala čim bliže kljuki. Toplota je stopila led. Potovala je še do moje roke, saj si plamena nisem upala dati bliže.
Čez minuto, ko si je že pošast opomogla, sem bila osvobojena. Vedela sem, da moram to končati. Vstala sem in z vso močjo, ki sem jo še imela, zalučala nož v njeno glavo. Kri je brizgnila po meni in me poškropila. Pošast je kričala in se zvijala. Imela je še nekaj moči in življenja v sebi. Približala sem se ji in naredila nekaj neumnega:
skočila sem ji na glavo. Zavreščala je in se me poskušala otresti. Izvlekla sem nož in vzdihnila. Zdaj ali nikoli. Zakričala sem, ko sem jo prebodla vrat, da je padla vznak, naravnost name. Preplavila me je njena kri. Začutila sem bolečino, saj je bila težka. Poskusila sem vstati. Naenkrat sem začutila tresenje. Zagledala sem vijolično svetlobo, ki je sevala iz pošasti.
"O bog, da ne bi slučajno oživela," sem zastokala. A ni. Sobo je napolnila močna eksplozija, ki me je potegnila vase. Žgala me je po telesu, nato pa me je vrglo v zrak in pristala sem na tleh. Zadnje, kar sem videla, je bilo nekaj obrisov ljudi.
*

HEJJJ GIRLIES, mau akcijee AHAHHAHAHA, dejansk mislim da je kr dobr uspel heh povejteee <3