Moja nova zgodba! Upam da vam bo všeč!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Živjo!
Moje ime je Gloria! Šola se mi zdi zelooooo obvezna in tudi zabavna. Imam same petice in štirice. Razmišljam da bi postala zobozdravnica!
Počakaj. Napačno punco opisujem.
Hej sem Gloria. Šola je totalno butasta! Ne želim si tudi na srednjo ker ne vem kaj bi postala in doživela bi še več mučenja! Ne razumem zakaj se moraš piflati za mato če ne boš učitelj matematike! Isto velja za športno, likovno, slovenščino, geografijo in za vse druge predmete! Mama mi je nekega dne rekla da so to osnove ki se jih moramo vsi naučiti! Neumno! Dobro saj preživim le še to leto in pol potem pa svoboda! Dosti o šoli! Še veliko drugih stvari je ki jih ne maram! Naprimer: svoje lase (imam blond lase kar se ne prilega k mojim črnim oblačilom in rock stilu), pinki oblekice (v resnici čisto vse pinki stvari ker izgledajo kpopasto in je preveč žive barve), kpop (pinki oblekice, važičke, ogromno kože. Mislim da je to že jasno) in paradajz (čudn okus ma). Svoje lase hočem prebarvati na črno ali na zeleno-črno (kot Billie Elish) ampak mi moja mama pravi da bi bil to ogaben izgled. Sama se seveda ne strinjam! Sem v osmem razredu in znam sama poskrbeti zase! Če je Matilda (iz knjige Roalda Dahla) znala poskrbeti zase ko je bila stara dve lahko potem to naredim tudi jaz ki sem stara 14! Dovolj nakladanja čas je da si najdem službo. Odprla sem računalnik in vanj vpisala: služba za mladostnike. Kliknila sem poišči. Naneslo mi je ogromno rezultatov! A sem bila malo manj vesela ko sem videla kakšne službe so to. Pri čisto vsakem oglasu za službo je pisalo: Iščeš službo? Si starejši od 18? Imaš izkušnje? Popačila sem obraz. Kaj res ni nobene službe ki bi bila primerna za najstnico ki noče v srednjo in ji gre šola na živce? Skoraj sem že obupala potem pa so se vrata moje sobe odprla. V sobo je vstopila moja mami. Hitro sem skrila dokaze da bi si hotela najti službo. "Kaj delaš?" Me je spraševala mama medtem ko je pobirala moje perilo ki se je sušilo na obešalnikih nad okensko polico. "Nič le nalogo za mato." Sem panično odgovorila "Na računalniku?" Kaj naj zdaj kaj naj ji zdaj rečem? To sem si mislila v glavi. "Pozabila sem da imamo nalogo in sem hotela to vprašati mojo sošolko." Oddahnila sem si. Mamo sem porivala skozi vrata moje sobe. "A ni tako da nimaš telefonske od tvojih sošolk?" Ravno sem zaprla vrata. Gledala sem po internetu in totalno nisem našla nič! Obupala sem. Skoraj sem že zaprla laptop ko zagledam čisto majhen oglasek med oglasom za natakarja in delanja prigrizkov v kinu. Pisalo je: nujno potrebujemo nekoga ki bo delal tu. Vseeno nam je koliko je star, če je izobražen, kako je visok... Ni nam pomembno! Potrebujemo delavca! Pokličite na to številko če hočete delati: 235 --3 56=. "To!" Sem skoraj zakričala. Vtipkala sem številko in čakala. Zdelo se mi je da zvonenje traja celo večnost. A končno je zvonenje ponehalo in nekdo se je oglasil: "Prosim?"