Hej! Nov del. Ta je že malček bolj zanimiv in upam, da bo tudi vam všeč. Komentirajte! Pošiljam vam koš objemčkov! Lepo se imejte!

***
Dragi dnevnik!
Kot prvo, ta zapis posvečam Nathanu. Nathan, ti si prva kaplja k moji zgodbi. Pripomogel si, da se je zgodilo to kar se je,zato po domače, pejt se solit. Ampak nisi vreden več kot teh besed zato se bom vrnila k dnevniku.
No, ker te že imam in, ker je teta Zofka rekla:"Ko se nečesa loti naredi to čim bolje." in, ker ima ponavadi prav, pa dajmo!

Najbrž ti še nisem omenila, da nisem priljubljena. In ne, da me to moti, ravno nasprotno, z veseljem gledam doma grozljivke medtem, ko se moji sošolci stiskajo kot srdine v konzervi v hiši od enega izmed njih. Pač, saj se obnašam kot 67 letnica!

Danes sem prišla v šolo oblečena v dolgo črno krilo in rumeno bluzo in verjemi, da nisem doživela ravno dobrega odziva. Pa saj ne, da se ga pričakovala, sem navajena. In ne poskušam se ti smiliti, ker sem "uboga Ellis, ki je brez prijateljev pa še dejansko se obremenjuje s okoljem, čeprav le to nanjo ne bo vplivalo.". In ne zanikam, da je to neumno ampak vsaj nisem brezsrčen bedak, ki mu je mar le za svojo rit. Ampak pojdimo naprej,na dejansko zgodbo, ki bi jo z veseljem predala nekomu drugemu. Ampak zgleda, da se je življenje odločilo, da rabim jaz takšno izkušnjo.

Vse se je začelo, ko smo v šoli imeli ples. Ta, novoletni, ko moraš nujno iti, da, če si popularen tam mahaš vsem učencem in na koncu sprejmeš nagrado za kraljico plesa ali, če nisi priljubljen, da si tam, da te popularni zalivajo kot rožo s punčom in te spotikajo. Saj, vsaka stvar ima svoj namen, pravijo.
Šla sem na ples. Ko sem teti Zofki povedala to novico me je najprej čudno pogledala potem pa je rekla:"Vsak zna presenetiti, Ell zapomni si, ampak pazi, da ta sprememba pozitivno vpliva!" potem, ko je to rekla pa sva se spet posvetili dami. Igrava jo vsak četrtek od treh do pol petih. Ampak vrnimo se k plesu. Oblekla sem se v babičino belo obleko ter se sama odpravila nazaj v našo tipično ameriško šolo. Nathan, tu se po javiš ti. Si kaj vznemirjen? Ali s ponosen sam nase? Si vesel, ker si meni, Ellis pripomogel k uničenju življenja? Najbrž že. Daj, če to bereš, kar sem 90% prepričana, da se tvoja čustva ne bodo spremenila. Si pač brez čuten idiot.
Ko sem prispela na ples je do mene pristopil Nathan. Stala sem na južnem hodniku, tik pred učilnico za kemijo in se posvečala mojim škornjem, ko me je pozdravil. "Hej." je rekel in zdaj Nathan, ti moram čestitati. Res si izvrsten igralec. Dejansko sem mislila, da je bil ta 'hej' iskren, tisti hej, ki ga slišiš v filmih in preden se kaj razburljivega zgodi. Nathan, še eno vprašanje imam: ali ti je potem Natalie čestitala, ali si dovolj dobro opravil?
Rekel si mi, da se morava pogovoriti. In še zdaj se spomnim mojih misli takrat, mislila sem si, da ti ta frizura res pristaja. Nič pomembnega, a vseeno za informacijo, da si mi bil takrat mogoče majčkeno všeč. Nežno si me prijel za roko in me popeljal po praznem hodniku do hišnikove shrambe. Takrat bi morala pogruntati. A nisem. Zaprl si vrata za sabo in mi dejal:"Ellis, pogovoriti se morava."