Ojla! Nov del! Notri je še ena moja pesem, prosim napišite v komentarje, če vam je všeč, čeprav za pisanje pesmi res nisem nadarjena, zato bodite nežni.
Poljubček in topel objem,
Ellis

Dragi dnevnik!
Včasih se sprašujem kako je biti mrtev. Ali te kaj boli ko umreš? Ali je odrešilno? Mislim, ne poslušaš več maminega stokanja o tem, da je čisto ziher, da prihaja v obdobje menopavze ali sošolcev, ki te žalijo ob vsaki stvari, ki jo narediš. Enostavno je vse mirno. In ne, da si želim umreti ampak rada bi probala kako je. Saj veš, kakšen filing je. Ampak dovolj o smrti. No, skoraj. Samo še eno pesem bi zapisala,ker večino je spravila v jok jaz sem pa se, ko sem jo brala počutila blaženo. To ni normalno. Ampak teta Zofka je rekla, da ljudje različno dojemamo stvari in, da jih jaz pač tako. Naj se sprijaznim. Veš, včasih mi gre teta Zofka na živce. Vedno pove tako kot je, brez, da bi si metala pesek v oči tako, da nikoli ne morem imeti upanja, da je mogoče drugače.

Spraševala sem se kako je ljubiti,
kako je odpustiti, s čustvi, ki prevzemajo te.
Kako je občutiti strah,
med tem, ko preganja te v temnih nočeh,
tisti občutek zakaj ravno jaz.

In kmalu zagledam te, popolnega,
tihega in mislim si ljubezen mojega življenja si.

Kmalu izgubila sem te, ravno, ko našla sva se,
tema je prevzela moj svet,
nikoli ne bom ljubila več, je odgovor na vprašanje,
ali sem ti všeč.

Dnevnik, danes ne bo nobene žrtve več. Samo hotela sem ti povedati, da je smrt del življenja. U bistvu nevem zakaj ti to govorim. Bom kar končala, saj veš pravilo 20minut. Lepo bodi!


Ellis