Vikend je končno prišel in Eva je komaj čakala. Srce ji je bilo hitrejše kot kadar koli prej. Ob dogovorjeni uri je prišla do starih šolskih vrat, ki jih večina učencev ni uporabljala.

Tian je stal tam, nasmejan, z roko iztegnjeno proti njej. »Ves čas sem čakal, da prideš,« je šepnil. Eva je začutila, kako ji rdečica zavzame lica in srce poskoči.

Ko sta prestopila prag skrivnega igrišča, je bil prizor čudovit – listje je rahlo šumelo, sončni žarki so padali skozi drevesa, in vse je dišalo po jeseni. Tian je segel po majhni zloženi kartici, ki jo je držal v rokah.

»To je zate,« je rekel. Eva je previdno vzela vrtnico. Povohala jo je. Misli so jo popeljale v prvi šolski dan. Ko sta se pogovarjala o filmih se smejala...
Eva je pogladila vrtnico in pogledala Tiana. Njegove oči so jo gledale z nežnostjo in toplino, ki jo je spravila v jok – a srečne solze. »Tian… to je… najbolj čudovito, kar sem kdaj dobila,« je zašepetala.

Tian se je nasmehnil in jo nežno prijel za roke. »Vsak trenutek s teboj je poseben, Eva. Želim, da veš, da…« Njegov glas je postal tih, skoraj tresoč, »…da si ti zame nekaj posebnega.«

Eva je občutila metuljčke v trebuhu. Njegov pogled, njegove besede, njegova bližina – vse je bilo popolno. Po trenutku tišine sta se počasi nasmehnila in njuni obrazi so se nežno približali… dokler se nista prvič poljubila.