Pomislila je kdo, ali še bolje kaj naj bi bila.
Nekdo, ki je vedno prisoten, a ga ne vidimo, sliši vse - a nima ušes, vidi vsako podrobnost naenkrat – pa nima oči.

Končno se ji je posvetilo.

EDWARD MUNSKI

Bila je zrak.
Razgledala se je okoli sebe. Bila je v templju, če je sklepala po številnih svečah, dišavah in belem cvetju, ter je lebdela čisto pri vrhu. Po prostoru so bili razporejeni kamniti kvadri okrašeni z okrasjem. Zaslišala je komaj slišno recitiranje dolgih, težkih verzov.

V kotu dvorane je pri enem od blokov čepela ženska, katere obraza ni mogla videti. Pred seboj je imela knjigo, brala iz nje in po tiho molila. Auriel – kot zrak – je počasi prilebdela k njej. Obraza ženske še vedno ni videla, se je pa zagledala v kamniti blok pred njo. Če bi v tistem trenutku imela snovno telo, bi jo zagotovo spreletel srh.

Kamniti kvadri niso bile obredne mize, kot je sprva mislila, ampak grobovi. Natančneje sarkofagi vdelani v kamen. Če si od bližje pogledal so imeli pribite zlate ploščice z imeni; ženska je torej čepela pred grobom EDWARDA MUNSKEGA. Nenadoma je ženska vstala, razprla svoja (začuda) siva krila in roke stegnila nad glavo. Zunaj je pričelo grmeti in se bliskati.

Postava je bila še trenutek prej prestrašena, zdaj pa je glavo nagnila v znak in pogledala v strop. Auriel je kar zmrazilo. Krokarji so začeli krakati na vrhu stebrov templja. Od tu naprej se je vse odvijalo zelo hitro.

Ženska se je začela zlobno smejati in v tistem trenutku je strela razklala strop in udarila točno v grob Munskega. Auriel je gledala, kako se je iz groba prikazala majhna svetleča kroglica v velikosti kovanca. Ni mogla odvrniti pogleda, saj jo je nevidna sila počasi vlekla bližje k grobu. Trudila se je odlebdeti stran, a ji ni uspelo, saj je telo ni ubogalo in se ni mogla premikati. Tako je le čakala in gledala.

Postava je stegnila roko proti nenavadni modri lučki, in zadnje kar je Auriel videla, so bili čarovničini kot zlato rumeni lasje, ki so plapolali v nevihtnem vetru.

Težka črna zavesa se ji je spustila pred oči in zdelo se ji je, da jo valovi vetra odnašajo stran.

Vsem želim veliko snega in lepe zadnje dneve v tem letu 2020! Naslednji del pride kmalu, naslov bo OBISK. Ne tako dramatičen, a vseeno zanimiv.