Živjo! Danes sledi prvi del nadaljevanja moje fantazijske zgodbe. Upam, da vam bo všeč in hvala vsem tistim, ki ste napisali spodbudne komentarje pod prvo objavo. Res veliko pomeni!

LESK, LESK IN ŠE VEČ LESKA #1

Imela je kvečjemu še kilometer do stanovanja, nakar je zaslišala šum. Počasi je upočasnila hojo, ko je prišla do temne ulice. Zavzdihnila je in se ustavila. Vedela je kaj storiti: počasi se je sklonila da bi potegnila bodalo iz škornja in dala sovražniku priložnost da se pokaže. Imela je prav. Zaslišala je vzklik in nato hiter skok. Nekdo od zadaj ji je nož pritisnil na goltanec. Bodalo, ki ga je imela že v rokah je zapičila napadalcu v stegno in ta se je zgrudil od bolečine.

≈
Videli so jo upočasnjevati in so ji sledili po nizkih strehah dokler se ni zaustavila. Počasi se je sklonila a Legolas je vedel, da je to dober trik, ki pa ga eden od spremljevalcev očitno ni poznal in se je pognal za njo. Nekaj mu je zaklical v opozorilo, ampak zdaj ni imelo več smisla. Niso imeli izbire in so sledili preveč pogumnemu, a vseeno neumnemu vojaku, ki je zdaj obležal na tleh.

Vilina je pustila na tleh in ga prezirljivo premerila, medtem ko so se ji bližali. Nenadoma je naredila nekaj, kar so vilinski bojevniki videli le redko ali pa sploh nikoli v svojem življenju. Sprostila je svojo auro pred sovražnikovimi očmi. Niso mogli verjeti svojim očem. Tudi za Legolasa je bilo prvič, da bi videl avro kakšnega angela in vedel je, da so to sposobnost preobrazbe videli le v izrednih priložnostih; ko serafski bojevnik ni imel več izbire.

Z dlanjo se je dotaknila znamenja točno na sredini nad prsnim košem in zašepetala dve besedi – v Legolasu neznanem jeziku. Dvignila se je od tal za nekaj pedi in zamižala. Njeno znamenje usode je močno svetilo in zrak okoli Auriel je zavibriral.

Na njenih nadlahteh se je nekaj zasvetilo in lesk je potoval do slehernega dela telesa. Ko je Legolas dobro priprl oči, je videl, da jo je prekrival srebrn oklep, ki je varoval nadlahti, prsni koš, stegna in ji zaščitil golena. Namesto zelene človeške obleke, je bila oblečena v prav takšno svetleče srebrno, z majhnimi ploščicami, ki so bežno spominjale na luske.

S srebrnimi lasmi, ki so ji vihrali v vetru je izgledala naravnost osupljivo. Končno je odprla oči, ki so se ji svetile in nalahno vbočila hrbet. Skozi zrak je zarezal oster zvok jekla, ki pa ni pripadal nabrušenima mečema, ki ju je že prej potegnila s hrbta.


Čemu mislite, da se je zaslišal zvok jekla? Napiši v komentar!